Na vsebino

Še dobro da bo konec

No tako, še zadnjič letos si pišemo in se beremo. Pa sploh ne vem kaj bi rekla. Filozofirati o tem, kako leto je bilo in kako si želimo novega boljšega je brez veze, ker ni nikoli tako. Nikoli ne gre nič po planih, zato ne vem zakaj bi bilo tokrat drugače. Brala sem, kaj sem zapisala lani. Kaj si želim, kaj bom spremenila. Dej dej, niti približno nisem nič naredila, niti približno se ni nič uresničilo. Zato v leto 2019 stopam z minimalnimi pričakovanji. In res komaj čakam, da se 2018 uradno poslovi. Ker se bo z njim poslovilo en kup problemov in težav. Zadnjega pol leta bi res najraje izbrisala.

Kako je bilo tvoje leto? Si shujšala, kot si zaprisegla prvega januarja? Si se več igrala z otroci? Ali je mož bolj radodarno trošil bencin in te vozil po večerjah? Privoščim same lepe stvari, vendar včasih enostavno pride leto polno sranja. In moje je bilo tako.

Sej veš kako gre pri nas. Mislim povsod pri nas, v Beli krajini, v Sloveniji. Imamo eno čudovito folkloro, ki se ji reče »pometanje pod prag«. Svoje kupe sranja, ki jih imamo doma, pridno pometamo pod predpražnik. Vzamemo metlo in jih šč šč pospravimo pred vhodna vrata, če jih je malo več, še na zadnji vhod. Pred tem kupimo največji predpražnik, da za gotovostjo kaj ne gleda izpod njega. Sosedovo, ohoho, sosedovo pa naložimo v karolo in ga vozimo po vasi. Malo ga pustimo pred vaško oglasno desko, malo ga odpeljemo še na plac v mesto. Naj se sliši, naj se ve. Redki so, ki premorejo toliko čudežnih moči, da se ukvarjajo samo s svojim domačim problemom, v tuje pa svojega nosa ne vtikajo. Ampak te so tako redki, kot pošteni odvetniki. In marljivi politiki. Še Božička prej srečaš v Sparu, kot vse njih.

Razen, če ne zabredeš tako globoko, da ima dan enostavno premalo ur, da bi pogledal pod sosedov predpražnik. In tako je bilo letos pri nas. Prva polovica leta je bila pri še nekako znosna. Potem pa se je začelo. Če si želite malo več akcije, razburljivosti, predvsem pa hočete preizkus svojih zmožnosti, živcev in sposobnosti zakonskega življenja, potem imam preprosto formulo: hiša, otroci, služba. Hiša v zaključni fazi gradnje, dva majhna otroka z majhno starostno razliko in služba, v kateri si fizično 12 ur, psihično pa 24. Popolna kombinacija, da si ti slej kot prej odpelje. Tam proti Ljubljani. Nama se skoraj je. Vsakemu v svojo smer, kar je skoraj še slabše. V nekem trenutku več sploh nisva vedela eden za drugega, da obstajava. V nekem trenutku sploh nisva bila več prepoznavna. Dokler ni toliko počilo, da sva se streznila in odprla oči. Počilo je na vseh frontah. Doma, z otroci, v službi.

Je pa na srečo naše vesolje naštelano tako, da ko misliš, da slabše več ne bi moglo biti…o ja, je lahko še slabše. Ko se je začelo vse podirati in ko sva mislila, da bo kmalu konec, je sledil zadnji letošnji šok. December je bil vse prej kot to. Sesujejo te lahko družinski problemi. Sesujejo te problemi, ko vidiš, da nekaj delaš, pa ni napredka. Sesuje te na zadnje še služba. In naju je letos dobro zdrmala. Če si pustiš, ti lahko zleze po kožo. Njemu je še posebej. V nekem trenutku je bila služba pred njim samim. Pred družino. Prišla sva tako daleč, da sva se o privat stvareh pogovarjala samo še med malico v službi, če sva se slučajno videla. Vse ostalo so bili problemi, cilji, strategije. Ni bilo več umirjenih noči, ni bilo več prostih dni. Ni bilo več dopusta. Ni bilo več miru. Pojedlo naju je. In ko sva bila že globoko noter, je poln želodec kar naenkrat začel bruhati in naju vrgel ven iz sistema. Najprej je šok. Ker se ti ne sanja kaj se dogaja. Potem ko prespiš in to bruhanje spereš iz sebe, pa odpreš oči in globoko vdihneš. In sledi neverjeten občutek svobode.

Vsaka stvar se zgodi z razlogom. Predvsem pa vsaka stvar točno ve, kdaj se mora zgoditi. On z novim letom zapušča svojo dolgoletno službo. Ni mu vseeno. Ni vseeno meni. Težko je razumeti, zakaj jaz vse to jemljem tako osebno. Zato, ker sva se zaradi te službe spoznala, spoznala sva nekaj najinih najboljših prijateljev. Videla sva nekaj najlepših krajev tega sveta. Potem pa sledi ampak. Zaradi te službe sva skoraj zamudila najlepše življenjske trenutke. Še dobro, da ni zamudil svoje lastne poroke zaradi podpisov pogodb. Zaradi te službe sva se izgubila. Se ti ne sanja o čem govorim? O izgorelosti, izčrpanosti, preobremenjenosti na račun poslovnega življenja, ki terja davek otrok in družine. Je vredno? Ni! Ampak to vidiš šele takrat, ko stopiš korak nazaj. Zato ti želim, da z novim letom stopaš počasi. Korak za korakom. Vse počaka, samo tisto najlepše ti lahko najhitreje spolzi med prsti. In ne dovoli si, da ne moreš ujeti najlepših trenutkov, ki te čakajo v 2019!

Vir: Busy Blonde Blog

Polno zasedena blondinka, čistokrvna Belokranjka. S familijo, službo in podočnjaki na hrbtu. Prikrita hedonistka, ki klišejsko ljubi hrano, vino, modo in potovanja. Čisto zares in nezlagano pa obožuje svojo Belo krajino. Vsak petek si preberite njeno s sarkazmom in humorjem začinjeno razmišljanje o življenju povprečne družine v Beli krajini.

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

     
1410
2218
2310
Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj