Pred nosom ... (137)

O lenuhih in zajedalcih

Požari v Istri in tudi pri nas, v ‘predmestju’, so v javnosti znova razburkali živahne razprave o pomenu civilne družbe. Gasilci so se znova izkazali. Iz vse Slovenije, tudi iz naših vasi in mest so se vozili na večdnevne akcije in se izčrpani in zadimljeni, včasih celo osmojeni vračali nazaj, kjer so jih sosedje, sovaščani in someščani pozdravljali kot junake. Povsem upravičeno. V takšnih trenutkih se jasno pokaže smotrnost porabe javnih sredstev za društva, ki opravljajo družbeno-koristno delo. V drugih primerih pa del slovenske javnosti ne reagira tako naklonjeno, po spletu se odvijajo prave živčne vojne, padajo hude zmerljivke na račun domnevnih proračunskih zajedalcev, ki naj bi na račun ‘našega denarja’ lagodno živeli in ob tem zganjali še kakšne nečednosti.

Pojem civilne družbe zajema zelo širok spekter delovanja skoraj nepreglednega števila različnih društev, organizacij, skupin, katerih člani praviloma prostovoljno delujejo na zelo različnih področjih. Pogosto jim finančno pomagajo lokalne skupnosti, pri številnih pa se vključuje tudi država, se pravi posredno vsi mi, davkoplačevalci. Včasih se določene skupine aktivno vključujejo v javne razprave in v takšnih primerih je tudi odziv javnosti izrazitejši. Ob nekaterih perečih problemih, ki so odmevali v javnosti, smo lahko spremljali prava soočenja diametralno nasprotujočih se stališč, ki so neredko dobivala tudi politični prizvok in včasih so bili očitki o vpletanju politike utemeljeni. Politika pač izkorišča takšne priložnosti in takšnim neljubim povezavam se verjetno ni možno povsem izogniti. Lahko pa omilimo negativne učinke kampanj, ki so usmerjene zoper specifične dejavnosti in skupine, ki se mnogim zdijo povsem odvečne. Njihove sodbe praviloma odražajo nepoznavanje tematike in področja, na katerem se to odvija in nerazumevanje širšega konteksta in seveda pozitivnih učinkov delovanja teh skupin in posameznikov, ki se pogosto pokažejo šele z zamikom.

Najpogostejša tarča nasprotnikov civilne družbe smo seveda kulturniki. Pogosto slišim kakšno zbadljivo na svoj račun, da sem privilegiran, saj me država ‘plačuje’, da ne počnem ničesar koristnega, pa še jezik vrtim in pisarim, ker imam očitno preveč prostega časa. Da ga imajo ti ‘kritiki’ očitno tudi preveč, saj drugače ne bi prebirali, kar objavim, se jim seveda v temini lobanje ne posveti. Ob tem se večkrat spomnim, da sem bil že zelo zgodaj deležen posebnega, konkretnega privilegija. Verjetno bodo ‘kritiki’ kar zastrigli z ušesi: kot študent sem bil štipendist občine Črnomelj. Imel sem srečo, da so me v času, ko sem sanjal o študiju na likovni akademiji, podprli pravi ljudje. Najprej pokojni Ivan Žunič, potem še Ksenija Khalil, oba iz takratne Zveze kulturnih organizacij, in seveda vodstvo občine, ki je verjetno moralo to pobudo spraviti skozi ustrezno proceduro. Štipendija je bila prvo leto študija še skromna, potem pa je zaradi dobrih ocen, ki sem jih izkazoval, zrasla na zavidljivo raven, ki mi je omogočala študij brez dodatnega priložnostnega, študentskega dela. ‘Kritiki’ se bodo ob tem podatku verjetno vprašali, na kakšen način sem ta javna sredstva, ki se jih je v petih letih nabralo kar lep kupček, potem lokalni skupnosti vrnil. Na kakšen sem upravičil ‘naložbo’, če se izrazimo podjetniško. Mislim, da sem že z dolgoletnim sodelovanjem pri projektih v nekaterih lokalnih kulturnih ustanovah, pogosto zastonj, včasih pa za simboličen honorar, ‘investicijo’ upravičil, povrnil. Če bi bil plačan po tarifah, ki veljajo v prestolnici, bi mi verjetno morali že zdavnaj podeliti novo štipendijo, če sem malo sarkastičen.

Seveda ‘kritiki’ na takšne argumente hitro navržejo, da so kulturni dogodki, ki jih lokalna skupnost ali država financirata, izguba denarja. Pri tem kažejo lastno majhnost in omejenost in to na področju, kjer se imajo za poznavalce: kulturni sektor v BDP prispeva več od kmetijstva. Zveni neverjetno, a tako pač je. In pri tem niso upoštevani vsi multiplikativni učinki, ko se naložba v produkcijo kulture povrne na drugih mestih, recimo v gostinstvu in podobnih dejavnostih. Obiskovalci ob ogledu kulturnih prireditev postanejo lačni in žejni, na koncu pa še utrujeni. Celo na običajnih vaških veselicah je gostiteljem jasno, da morajo obiskovalcem, katerih temeljni namen je potešiti žejo in lakoto in željo po druženju, ponuditi ‘nekaj več’. Večina ljudi se zaveda, da je to nujno. Res jim ta zavzetost ob predstavljenih finančnih predpostavkah projektov malce upade, pa se vseeno potem vsaj nekaj realizira. Če bi dejavnost gasilskih društev presojali s podobnimi vatli kot kulturo, bi bili požari mnogo hujši problem. Na srečo se odločevalci zavedajo, da se dolgoletna izdatna finančna podpora gasilskim društvom ob tragedijah, ki smo jim bili priča, večkratno povrne. Lepo bi bilo, če bi končno spoznali, da enaka logika deluje tudi v polju, kjer je domnevno največ ‘zajedalcev’ in ‘prisklednikov’, za katere se ‘poznavalcem’ zdi, da ne počnejo nič koristnega, ‘konkretnega’.

A na to spoznanje bomo verjetno morali še počakati.