Pred nosom ... (105)
Zgoraj brez?
Meseca maja se narava običajno na polno razbohoti in pokaže svoje čare. Zelena barva mladih poganjkov izrazito sijoče in sveže žari, pravzaprav se vsa narava razkrije v svoji najlepši luči. Verjetno ni človeka, ki bi se mu v tem času ne 'vklopil' estetski čut. No, vsaj takrat, ko nas ne perejo aprilske plohe.
Kljub takšnim očitnim 'dokazom' obstajajo ljudje, ki se zmrdujejo nad lepoto in se pretvarjajo, da jim nič ne pomeni. Posmehujejo se opernim pevcem, baletnikom, slikam, filmom, seveda tistim, ki se jim zdijo nedostopni, 'nerazumljivi', obnašajo se, kot da jim ni mar za nič na tem svetu, kar ni neposredno 'koristno'. Pri tem pozabljajo, da tudi sami pogosto podajajo estetske sodbe. Mogoče rečejo, da je bil v nedeljo na tekmi 'lep' gol. Verjetno so veseli, če imajo lep avto, lepo hišo, in ko se sami ali njihova soproga (ali soprog) pred kakšnim pomembnim dogodkom dobro oblečejo ali jim hčerka zrase v lepo dekle, jim gotovo zaigrajo oči. Ko začnemo tako pretresati naša življenja, hitro spoznamo, da tiste zadeve, ki jih imamo za lepe, ki niso nujno ali zgolj uporabne, predstavljajo kar pomemben del naših življenj. Seveda vsak ne more biti umetnik, kot so sanjali ali še sanjajo nekateri. To je približno tako smiselna izjava, kot tista, da je lahko vsak zidar. Vsak med nami, ki je imel opravka z gradnjo, pozna kakšnega dobrega zidarja, ki zna sezidati lep, raven zid in ga 'lepo' zgladiti. Tako kot občudujemo spretnosti pianista, nas lahko navduši tudi veščina, s katero zidar vrže malto točno na tisto mesto, kjer je treba. Do milimetra natančno. Gotovo veščina sama ni dovolj, vendar je v veliki meri pogoj, da se lahko v to, kar počnemo, ujame lepota oziroma 'tisto, nekaj več', zaradi katerega občudujemo umetnine.
Nekateri med nami uživajo v branju dobrih knjig, nekateri spremljajo balet, poslušajo glasbo, hodijo na razstave, občudujejo naravo: seznam je skoraj neskončen. Vse to početje pa se napaja v globoko vsajenih mehanizmih, ki so se oblikovali skozi tisočletja. Da nas vznemiri in vzradosti opazovanje vzorcev v naravi, zvočnih ali vizualnih, je zaslužna naša percepcija, ki je bila sprva namenjena zgolj temu, da je odkrivala nevarnosti na eni in ugodje na drugi strani. Svetle lise v grmovju so bile za nas lahko grožnja, če je bil to lev, ali obet ugodja, če je bila to hrana ali partner. Od tu je bil samo korak naprej do tega, da se je nek naš prednik spomnil te 'logike' in jo izrabil za izdelavo predmeta, ki ga je bilo užitek gledati ali zaporedja zvokov, ki je v nas zbudil prijetne občutke. Estetska izkušnja je torej z nami že zelo dolgo, izrabljali pa smo jo predvsem za to, da smo si skozi objekte, ki smo jih izdelovali, pripovedovali zgodbe o nas samih. V teh predmetih smo torej videli, slišali ali kako drugače začutili sled osebe, ki se je vpisala v njihovo zgradbo. Približno tako, kot je naše prednike fascinirala sled živali, ki so jo našli vtisnjeno v mehki prsti ali pesku, se navdušimo nad sledmi, ki jih ustvarjalci puščajo v svojih delih. Zato običajno pravimo, teh izrazov se pogosto poslužujejo laični ljubitelji umetnosti, da smo v določeni umetnini začutili 'dušo' umetnika. Mnogi iz strokovnega polja se iz takšnih izjav norčujejo, jim opisujejo kot anahronistične. V tem zadnjem očitku je sicer veliko resnice, saj beseda 'duša' odseva arhaično razumevanje umetnosti. Vendar to ne pomeni, da je zaradi tega kar 'zastarelo'. Koliko ljudi danes izreka arhaične besede svojim simpatijam, pa niso te izjave zaradi tega nič manj prepričljive ali 'globoke'? Prava umetnost ne umre s svojim časom, ampak jo lahko odkrijejo tudi kasnejši rodovi. Da torej uživamo v Bachovi glasbi ne pomeni, da smo 'za časom'. Pravzaprav so za časom, seveda predčasno, tisti, ki prisegajo na zdajšnji trenutek. Že v naslednjem trenutku bodo namreč zastareli, 'za časom'.
Od umetnosti imamo velikokrat napačna pričakovanja. Nekateri bi radi, da bi umetnost aktivno spreminjala svet. To se je prevečkrat izkazalo za naivno in napačno, da bi lahko še polagali resne upe vanj. Nekateri pričakujejo, da jih mora umetnost sesuti tako, kot jih kakšna filmska grozljivka. Drugi, teh je veliko v polju sodobne umetnosti, pa hočejo, da bi bile umetnine predvsem sredstvo za komentar takšnih ali drugačnih družbenih pojavov ali da bi skozi njih preučevali naravo umetniških del in sistema, v katerem funkcionirajo. Te zadnje so pogosto najbolj dolgočasne in so verjetno poglavitni vzrok za upad interesa širšega občinstva za umetnost. Vsak ustvarjalec bi moral pri sebi razčistiti, če pristaja na to, da svoje potencialno občinstvo dolgočasi. In v primeru, da mu je za to vseeno, sprejme tudi posledice.
V prejšnjih časih smo v duhu prevladujoče ideologije za kulturo oz. umetnost pravili, da je doma v družbeni 'nadstavbi'. V zgornjih nadstropjih, torej. Skrita podmena te teze je bila seveda njena domnevna podrejena vloga, še posebej v primerjavi z 'nižjimi' nadstropji', z 'realno' ekonomijo, brez katere ni domnevno nič. Danes vemo, da to razmerje ni tako enosmerno in enostavno, vendar imajo nekateri glave očitno še vedno v tistih časih.
Sedaj, ko se znova odpirajo muzeji, galerije, gledališča, kino dvorane, je gotovo nastopil čas, da pozabimo na takšne zgrešene primerjave. Znova se moramo ovedeti, da je tisto 'zgoraj' ravno tako pomembno. Pa čeprav sloni na nižjih nadstropjih…
Slika: Barbara Kastelec, FAT MAN, akril na platnu, 110 x 150 cm, 2011
Barbara Kastelec je leta 2001 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani pri prof. Emeriku Bernardu in doc. dr. Nadji Zgonik. Na isti fakulteti je leta 2004 pod mentorstvom prof. Gustava Gnamuša in dr. Aleša Erjavca magistrirala iz slikarstva. Od leta 2006 ima status samostojnega kulturnega delavca. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini in se velikokrat predstavila tudi samostojno.
Robert Lozar
Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...