O tem in onem (25)

Zvočna (in dišavna) kulisa pomladi

Tale blog z vsebino malo zamuja. Predvsem zato, ker smo že debelo zakorakali v pomlad in, ker današnja tema načenja tisto, s čimer se običajno spoprimemo že kak mesec prej. V teh, s soncem obsijanih dneh, ki so pravi obliž na aprilsko deževje, nas narava že zgodaj zjutraj obdari s prav posebno zvočno kuliso, katere avtorji so ptice vseh rodov in vrst. Vsaj name ima njihovo petje in prešerno kramljanje enak učinek kot sonce, torej me poboža, na nek način pomiri in spravi v pogon. Še celo mestnega vrveža ne zaznam, ko se zares potrudim razumeti, kaj nam ptice sporočajo, o čem tako vztrajno kramljajo od jutra pa tja do teme. Njihovih pogovorov ne razumemo, domnevamo le to, da je to njihov način sporazumevanja, pa naj si bo to klic k parjenju, označevanje bivalnega teritorija ali iskanje ter nagovor sorodne duše, kot bi temu rekli mi ljudje. Ne motijo me celo tisti kratki, odrezavi zvoki ptičjega petja, ki jih dojamem kot ptičje prerekanje, povzročeno iz katerega koli vzroka. Se pač kregajo. Saj se mi homo-sapiensi tudi.

Ampak jutranjo idilo ravno v tem obdobju »obogati« še ena dodana zvočna kulisa v obliki bolj ali manj agresivnega in motečega zvoka. Če imate v navadi vsak dan oditi na sprehod po bližnji okolici je pravzaprav težko naleteti na dan, ko ti novodobni zvoki v celoti izostanejo.

Zvok košnje trave! Zvok brnečih kosilnic.

Kosilnice (ki jih premore prav vsaka hiša, ki ima par kvadratov zelenice) nam delajo družbo vse od aprila pa neredko do vsaj polovice novembra. Njihov zvok zna biti zelo nadležen, še posebej takrat, ko se to dogaja izpod našega okna in po možnosti še nismo v celoti prebujeni. Ampak smo se navadili tudi na to, kot na ropot avtomobilskih motorjev, ki jih pravzaprav niti ne zaznamo več. Če nič drugega nam te kosilnice poleg sluha predramijo še čutila za zaznavo vonja pokošene trave, ki je za večino ljudi prijeten, saj dobesedno sprošča hormone sreče, kot temu laično pravim sam. Celo znanstveniki so se spravili na to področje in odkrili, da ta specifičen vonj sprošča pet kemikalij, ki se ob košnji sprostijo v zrak in imajo tako zelo blagodejni učinek. Baje se čez lužo (kje pa drugje) dobi celo spray s tem vonjem, kar je (by the way) z mojega zornega kota apsurd št.1.

Pa pustimo to temo, ki dokazuje, da ljudje iz vsega naredimo biznis, tudi na najbolj bizaren način.

Pravi nacionalni šport je postala ta košnja trave, množičen pojav. Opravilo, še nedavno tega »rezervirano« za izven mestna okolja, se je preselilo k sleherni hiši, v mestne parke in zelenice. Kosimo vsi po vrsti, mladi in stari, moški in ženske, kar sploh ni slabo na prvi pogled. Se takole na cca 14 dni vsaj malo razmigamo in naužijemo svežega zraka. Brenčimo od jutra do večera, od ponedeljka do nedelje, od aprila do novembra. Tudi ob praznikih.

Kosilnic kot listja in trave,… motornih, električnih, baterijskih, rotacijskih in tistih na nitko, …ni da ni! Pa da nam ni treba riniti v hrib so na voljo samohodke, za večja področja tudi traktorske, skratka ponudba skoraj večja kot je trave.

In ker smo ljudje praviloma lena bitja so zadnja leta na voljo celo robotske kosilnice, ki poskrbijo, da so naše zadnjice še debelejše, mi pa še bolj leni in nerazgibani. Kaj pa je lepšega kot to, da se zavališ v ležalnik s pirom v roki in gledaš, ko robot dela namesto tebe! Da o zadovoljstvu ob pogledu na soseda, ki ves zaripel v obraz fura svojo laksarco gor in dol niti ne govorim. Naj se ve, kdo je glavni!

Pretiravamo, jasno. V svoji komoditeti ne vidimo niti tega, da nam robot resda prihrani nekaj časa, a skrajšuje življenje (na nek način).

Pa še malo o tratah, zelenicah.

Kolikokrat kositi? Kdaj je preveč in kdaj premalo? In kdaj trata ni več trata ampak kičasta, monotona preproga?

Odvisno od okusa boste rekli. Poznam moške, ki večkrat kosijo svojo trato kot se obrijejo????. Torej, bolj skrbijo za urejeno okolico hiše kot zase, če malo pretiravam.

Na svojih sprehodih po mestu vidim vsega. Ljudi, ki na hitro »podrgnejo« kar imajo za podrgniti in za sabo pustijo skuštrano, neenakomerno pokošeno površino, do tistih, ki do milimetra natančno postrižejo sleherno travico, ki si upa biti višja milimeter ali dva od druge. Osebno nisem pristaš slednjih, predvsem pa ne zelenic, v katerih ni samoniklih cvetlic in ostalega bilja saj mi delujejo nenaravno, izumetničeno in vsiljeno v prostor. In kadar kosim imam vedno moralnega mačka, ko moram pokositi še cel kup cvetočega rastlinja poleg trave.

Le kako je bilo včasih, ko ni bilo vseh teh kosilnic? Ko se je kosilo samo ročno,… je bilo zapuščeno, neurejeno?

Ne bi rekel, da je bilo ravno zapuščeno, čeprav je ročno kosilo najmanj stokrat manj ljudi, kot je danes teh motoriziranih koscev. Predvsem pa se je kosilo z uporabnim namenom, ne tako kot danes, ko je košnja zgolj estetskega pomena. Pa ni treba, da je tako, saj je pokošeno travo mogoče koristno uporabiti za kar nekaj namenov. Je polna dušika in mineralov in posledično odlično gnojilo, dodatek kompostu. Če nič drugega je pokošena trava učinkovita zastirka za celo vrsto vrtnin.

Torej kositi ali ne in kako pogosto?

Pravi odgovor na to vprašanje pa sem dobil pred leti ob obisku zdravnice-specialistke, ki je ordinirala v Stični.

Pot do njene hiše me je vodila skozi do kolen segajočo travo vseh možnih vrst in med visokimi pleveli, ki jih najbrž nisem videl še nikoli. Vsaj ne v tako bujni rasti.

Priznam, da sem se za trenutek zalotil ob misli ali naj sploh grem naprej, zelo zapuščeno mi je delovalo vse skupaj. Kakšne so šele storitve, ki jih ponujajo, če je že okolica takšna?

Pa vseeno stopim naprej, potrkam in vrata mi odpre nasmejano bitje v beli halji. Zdravnici komajda uspem izdaviti le:« Madonca, komaj sem vas našel sredi te džungle!«

Njen smeh sem dojel šele po njeni razlagi zakaj je okolica hiše takšna kot je in zakaj bo takšna tudi ostala.

Namreč, njen mož (nizozemskega rodu, mimogrede) je PREPOVEDAL košnjo. On je živel sredi betonskega Amsterdama in, ko je prišel v Slovenijo se ni mogel načuditi kakšne lepote skrivajo naše trate, sadovnjaki, polja.

»Vi Slovenci sploh ne veste kaj imate!« , je baje pogosto jamral.

Pri njih na Nizozemskem je vse umetno, je nejevoljno dejal ter dodal, da je pri nas na kvadratnem metru travnika več biotskega bogastva kot v celem centralnem parku Amsterdama. Predvsem pa je greh to pokositi - to je njegov vztrajen moto.

Tedaj sem tudi sam skapiral, da je lepota pokošenega travnika nična v primerjavi z zaraslim, biotsko bogatim kosom narave.

Torej, s kosilnicami brenčite takrat, ko je res treba in niti minute prej. Naj bo košnja trave urejanje in ne depilacija. Pustite rastlinam, da živijo kar se da dolgo in lepo vas prosim: v suši nikar ne kosite! Vam bodo trate z vsemi življem, ki jim nudijo zavetje zelo hvaležne, verjemite mi.

Naj bo dovolj za danes – grem kosit oziroma ustvarjat zvočno kuliso.

Se beremo enkrat jeseni, ob zadnji letošnji košnji.