Barometer resničnosti (18)

Lubi skrajneži!

Ne morem zapisati »nelubi skrajneži«, saj vendar nikogar ne sovražim in so mi vsi ljudje ljubi, čeprav smo si zelo različni. Kar je pravzaprav prednost, saj nas različnosti bogatijo. Smo pa, ali vsaj naj bi bili, enaki pred zakonom in z enakimi pravicami in dolžnostmi. Bolj kot se to uresničuje, bolj pravična in bolj uspešna je družba. Prav tako je neka skupnost uspešnejša, če posamezniki zasedajo položaje, ki so jim po sposobnostih dorasli. V nasprotnem primeru pa skupnost lahko stagnira in nazaduje ter lahko celo razpade.

Velja seveda tudi za narode in države – ko jim zavladajo nesposobneži in skrajneži, se državljanom slabo piše, saj postanejo talci skrajnih idej in dejanj. Skrajneži se niso sposobni pogajati in sklepati kompromise ter voditi politiko kot umetnost možnega, pač pa s svojimi neomajnimi in nerazumnimi stališči, ne glede na posledice, stopnjujejo napetosti, ki vodijo v stalne spopade.

Palestinci v Gazi so leta 2007 izvolili stranko Hamas, ki od takrat preprečuje nadaljnje volitve in odkrito ter brezobzirno napada veliko močnejšega nasprotnika - Izraelce. Tako so 7. oktobra vdrli na področje izven Gaze ter pobili več kot 1400 ljudi, od tega je tretjino vojakov, okrog 240 civilistov pa so zajeli kot talce. Popolnoma nesprejemljivo dejanje je vredno absolutne obsodbe in za tako grozovito dejanje ni opravičila. To dejanje so obsodili skorajda vsi po svetu, kar je popolnoma pravilno. Kot je tudi legitimna pravica Izraelcev, da se branijo. To dejanje je brezobzirno tudi do lastnega naroda, saj se tudi skrajneži zavedajo posledic.

Skrajneži pa so tudi vsi tisti, ki poskušajo vsakogar označiti za antisemita – torej sovražnega do Judov - in za podpornika Hamasa, ko analizira več kot 70-letni spor med Arabci in Judi ter podaja zgodovinska dejstva in sklepe s katerimi bi poskušali razumeti in nakazati rešitve tega tragičnega gordijskega vozla.

Tako je eden največjih filozofov našega časa, Slavoj Žižek, na frankfurtskem knjižnem sejmu najprej kategorično obsodil teroristično dejanje Hamasa, nato pa govoril o vsem ozadju in problematiki dolgoletnega spora. Izrekel ni niti ene stvari, ki že ni bila izrečena in zapisana v liberalnih, zahodnih in izraelskih medijih. Očitno politiki intelektualnih medijev ne berejo in intelektualcev ne razumejo, saj ga je neki lokalni politik poskušal prekiniti, nekateri politiki pa so protestno zapustili dvorano. Kljub temu, da je Žižek večkrat poudaril, da ne zmanjšuje Hamasovega zločina in ga ne relativizira. Politiki so iz tega naredili škandal, ki pa je razgalil njihovo nerazumevanje in pristranskost, tako da se človek res sprašuje, kdo vodi ta svet. Očitno ljudje, ki premalo berejo in ne razumejo intelektualcev, kot tudi ne razumejo zapletene situacije.

Mar res velja tista krilatica iz Alan Forda, ko je No. 1 dejal: »Od vseh zdravnikov najbolj cenim psihiatre, kajti njihovi pacienti vodijo ta svet!«

Razumljivo je, da so voditelji zahodnih, torej demokratičnih držav obsodili teroristično dejanje in izrazili podporo Izraelu, vendar bi morali hkrati Izrael opozoriti pred ravno tako nesprejemljivimi maščevalnimi in tradicionalno prekomernimi ukrepi proti Palestincem. Ne proti Hamasu, ampak proti Palestincem, ki so ravno tako talci Hamasa. To opozorilo zahodni voditelji niso predali izraelskim voditeljem, četudi dobro poznajo zgodovino teh spopadov in so vedeli, kaj se bo zgodilo. To priča o tem, da so že dolgo pajdaši in prijatelji; prijatelju pa se marsikaj oprosti, kajne.

Zato so ne samo izraelski politiki krivi za grozljivo bilanco po enem mesecu povračilnih ukrepov s strani Izraela: okrog 9000 mrtvih prebivalcev Gaze, od tega približno 4000 otrok.

Da politiki živijo v nekem drugem svetu, kaže dejstvo, da so v Franciji prepovedali demonstracije v podporo Palestincem in proti izraelskemu bombardiranju Gaze. Tudi v Veliki Britaniji je politika označila proteste v podporo Palestincem kot podpora Hamasu in celo kot potencialno protizakonito dejanje. Torej, sočustvovati z Židi je dovoljeno, s Palestinci pa ne.

Tudi mi imamo skrajneža, ki ga na vsakih volitvah poskušamo onemogočiti, da se ne bi zavihtel na čelo države in ne bi začel razgrajevati socialne države, izvajati kadrovske cunamije s svojimi nesposobnimi pajdaši, ki si nato podrejajo druge veje oblasti in uničujejo gospodarstvo, država pa nato tone na lestvici medijske svobode in se dviguje na lestvici korupcije. Hkrati pa se z omalovažujočimi kratkimi zapisi sramoti pred celim svetom.

Tudi tokrat se X-Twito ni mogel zadržati in je zapisal, da gre pri demonstrantih, ki demonstrirajo v podporo Palestincem v Ljubljani, za ljudi, ki podpirajo Hamas. Še bolj ciničen pa je zapis, da bi bilo potrebno demonstrante fotografirati in fotografije poslati ameriški ambasadi! Neverjetno zavržno dejanje, tipično za skrajneža – lastne sonarodnjake oziroma sodržavljane bi ovajal tuji državi! Seveda pa ima ta skrajnež sebe za velikega domoljuba …

Drug njegov zapis pa je še bolj skrajen – ker da smo ogroženi od islamskih skrajnežev, poziva državljane, naj se oborožijo. Kljub temu, da so ta zapis prav vsi pomembni politiki v državi ostro obsodili, še vedno vztraja pri svojem, saj je vendar pozival državljane, naj se oborožijo legalno, torej v skladu z zakonom. Kot bi ne vedel, koliko umorov in masovnih pobojev se dogaja v državi, ki je prva na svetu po posedovanju orožja v rokah civilistov in kaj se je zgodilo maja v Srbiji, ki je tretja na svetu po orožju v rokah civilistov. Nenazadnje pa so se tudi pri nas na Štajerskem v kratkem zgodili tri strelski incidenti.

Očitno skrajnež ne zaupa slovenski policiji in slovenski vojski. Skratka, zelo nedržavotvorno! Seveda pa ima ta skrajnež sebe za velikega državotvorneža …

Veliki skrajnež je tudi predsednik izraelske vlade Benjamin Netanyaju, dolgoletni politik, katerega rezultat je sedanje stanje v državi. Celo leto se mu je upiral lastni narod, saj si z zakonodajno reformo prizadeva podrediti sodstvo in uvesti represivne zakone. Namesto da bi izvajal mirovni načrt z arabskimi državami, trdi, da bi neodvisna država Palestina predstavljala varnostno grožnjo Izraelu, s čimer pa deluje ravno v tej smeri – ogroža prihodnost Izraela.

Skrajna je tudi izraelska diplomacija v Združenih narodih, ki omalovažuje to institucijo in zahteva odstop generalnega sekretarja Antonia Guterresa samo zaradi tega, ker je dejal, da se napad ni zgodil v vakuumu – v diplomatskem jeziku je nakazal, da obstajajo razmere, ki pripeljejo do nerazumnih in nedopustnih dejanj. Medtem pa Izrael vztrajno krši mednarodne konvencije in ignorira deklaracije Združenih narodov.

Islamski svet upravičeno pričakuje pravično rešitev palestinsko-izraelskega spora. Do takrat pa bo svet poln terorističnih napadov.

Skrajneži niso pripravljeni na sobivanje, zato zatirajo ostale. Leta 1967 so skrajneži 700.000 Palestincev pregnali iz njihovih domov v Gazo. Zdaj pa imajo načrt, da jih preženejo tudi od tam. Vsa ta leta so sistematično izvajali pritisk na zasedenih ozemljih in etnično čistili Palestince, izvajajo apartheid ter naseljujejo svoje ljudi, kar je v nasprotju s konvencijami in kar cel svet obsoja.

Ironija je, da so Židje med drugo svetovno vojno veliko pretrpeli, sploh v koncentracijskih taboriščih, danes pa so lastniki največjega zapora na svetu, nekateri mu pravijo koncentracijsko taborišče – to je Gaza, kamor so izgnali Palestince leta 1967; danes jih je 2,3 milijona na 365 kvadratnih kilometrih prostora, kar je površina dobre polovice Bele krajine ali površina dveh Ljubljan.

Židje so zelo občutljivi na zanikanje holokavsta, kar je razumljivo in pravilno, saj je pogrom nad Židi v drugi svetovni vojni dokazan in ga nikoli ne bomo pozabili. Ironija pa je, da večina Izraelcev zanika nakbo – katastrofo Palestincev, ko so bili izgnani v Gazo, ki so jo povzročili Židje.

Redek glas razuma je Francesca Albanese, posebna poročevalka Združenih narodov za zasedena palestinska ozemlja, ki opozarja, da je mogoče stati ob strani obema stranema; tako ob strani Izraelcem in ob strani Palestincem, brez zatekanja k etičnemu relativizmu, selektivnemu ogorčenju ali pozivom k nasilju. "Politiki bi morali dati prednost ponovni vzpostavitvi zakonitosti in odgovornosti, ponovni vzpostavitvi diplomacije in miru, ne pa zagovarjati več nasilja ali se postavljati na eno ali drugo stran," je dodala.

Tragedija sodobnega Izraela je, da vztraja pri etnocentrizmu in trdi, da je Izrael država izključno Židov in dramatično poudarja svoje korenine. Tudi Palestinci oziroma Arabci imajo tam korenine. Odprti zahodni svet je že zdavnaj opravil z etnocentričnimi definicijami naroda. Stroka pravi, da ni ljudstva ne naroda, ki bi obstajalo dva tisoč ali štiri tisoč let. Izrael pa še vedno vztraja pri raziskavah DNK, ki naj bi dokazale točnost mitov in judovsko raso.

Lubi državljani, Karl Deutsch je zapisal, da je nacija skupina ljudi, ki jih družita skupna zabloda o prednikih in skupen odpor do sosedov.