Kdaj pa kdaj stopi ven iz svojega sveta - skrito življenje starostnika

Vsak človek, predvsem mladostnik, živi v svojem svetu in se giblje v krogu svojega udobja in ljudi. Kdaj pa se lahko zgodi, da iz svojega sveta nehote zaide in dobi vpogled v življenje, ki je njemu tuje in si ga do sedaj še ni mogel predstavljati. Pred kratkim se je to zgodilo meni.

Kot študentka izrednega študija fizioterapije sem si za zapolnitev svojega odvečnega časa želela najti službo in za to priložnost dobila delo na recepciji v domu za starejše občane. Moje delo naj bi obsegalo tudi razvoz toplega obroka starejšim ljudem na dom, a se mi takrat še sanjalo ni, kaj lahko pričakujem. Na prvi delovni dan sem prišla v dom za starejše občane, kjer me je pričakal gospod, čigar delo naj bi prevzela, in me popeljal v vsakdan življenja starejših ljudi.

Najprej sva hrano dostavila ženici, ki se je spopadala z demenco, živela pa je sama. Ob vstopu v njen mali dom je vame buhnil dim, ki je uhajal iz peči, kjer je starostnica sama kurila na drva. Našla sva jo ležečo na postelji, verjetno s pljuči, polnimi dima in hitro začela zračiti hišo. Že tu me je pretreslo vprašanje v moji glavi – kaj bi se zgodilo, če naju ne bi bilo? Bi teta v oblaku dima v omotici zaspala? Koliko ljudi okoli nas še živi v meni nepredstavljivem svetu, v katerem nimajo nikogar, ki bi vsake toliko preveril, kako so?

Sledil je obisk gospoda, ki je bil vesel prinesenega kosila, a mene nekoliko manj. Nekaj na meni mu ni bilo všeč, ali pa samo ni bil vesel neznanke v svojem domu. Razočaranje na njegovem obrazu sem si sama razlagala s slabim dnevom, ki ga je preživljal. Pri starejših ljudeh gre to pač tako. Večina starostnikov me je v svoje domove sprejela z nasmehom do ušes, bili pa so tudi takšni, za katere bi ob snežnem nametu zaradi neprevozne ceste morala pol ure hoditi v hrib do hiše, ob izročitvi hrane pa bi rajši ostali za zaprtimi vrati.

Starost je čudna reč in nekateri bi rekli, da z njo zopet postajamo otroci. Biti otrok v telesu starostnika pa se ne sliši prav mamljivo. Ob starejši ženski, ki je z nasmehom na obrazu mimo mene hodila med spuščanjem glasnih vetrov, se v meni ni prebudil smeh, kot bi se mi ob takšnem obnašanju nekega triletnega otroka. Presunil me je tudi obisk starca, čigar dom je stal sredi gozda daleč od vrveža in družbe, a ga je prav ta osamljenost preobrazila v moža predrznih besed in kričečega govora. Higiena mu ni bila domača in čeprav je bil še vedno fizično pri močeh, njegov dom ni puščal sledi delovnih rok. Pogled, ki ga je imel, je bil nenavaden in v nekem trenutku, me je med srhljivim strmenjem trdno prijel za ramo. Tisti hip sem si želela le čimprej zbežati ven iz starčevega sveta in se zakopati nazaj v svojega. Po končanem obisku se je pri odhodu s svojimi rokami močno oklenil sprednjega dela avtomobila in zdelo se mi je, kot da ga skuša zadržati na svojem dvorišču. Ob tem, ko sem vstopila v življenje vseh teh ljudi, težko rečem, da sem se počutila prijetno, a prav takrat sem se začela zavedati, da obstaja veliko več kot samo moj mali svet udobja, po katerem sem se gibala. Ponekod hiša ni imela prijetnega vonja, kot ga ima moja, tla še zdaleč niso bila čista in stvari urejene, oblačila niso dišala po mehčalcu in ljudje so bili zapuščeni. Verjamem, da se nas večina zaveda krize, v kateri živijo ljudje okoli nas. S to izkušnjo pa sem spoznala, da je čisto drugače, ko se stiske drugih zavedaš med tem, ko še vedno stojiš v udobju svojega sveta, ali pa ko stopiš ven iz njega in vstopiš v svet tistega, ki stisko preživlja.

Naj zaključim s pesmijo Marka Matičetova, ki jo sama zdaj le še boljše razumem.

Premalo časa imaš, da bi preiskal prostor.

Stvari, ki jih ne vidiš, ostajajo nevidne.

Ljudi, ki jih ne poznaš, ostajajo neznanci.

Tvoj čas na zemlji je prekratek za širni prostor.

Zato je tvoj prostor majhen.

Zato misliš, da si sam velik.

Avtorica: Glenda Žagar Štubljar