Nekoč hiter kot strela, danes najraje ribari na Kolpi

Je eden od najhitrejših in najbolj eksplozivnih nogometašev, rojenih v Sloveniji. Za njim je pestra kariera, v kateri se je družil tudi z italijansko elito. Lahko pa bi dosegel še več. Še vedno se kdaj zaloti pri razmišljanju, kaj vse bi še lahko dosegel, če ne bi v Jugoslaviji izbruhnila vojna, v Bergamu pa se ne bi pojavile takšne in drugačne težave, po katerih ni bil več nikoli "stari dobri" Robert Englaro, piše Sportal. In kaj 54-letni Belokranjec, že dolgo navezan na Ljubljano, počne danes?

Kot nogometaš je izstopal po izjemni eksplozivnosti. Zanj so pogosto dejali, da je bil hiter kot strela. Ker je posedoval tudi bogato nogometno znanje, je imel vse, kar je potreboval za vrhunsko kariero. Tako klubsko kot tudi reprezentančno. Robert Englaro pa je izstopal tudi z nenavadnim, nič kaj slovenskim priimkom. Njegov dedek je bil namreč Italijan, ki je prišel v Slovenijo, se tu zaljubil v Slovenko, nato pa so ga med drugo svetovno vojno deportirali nazaj v Italijo. Po koncu vojne se je kar peš vrnil v Belo krajino. Ko je prišel v Črnomelj, si je ustvaril družino in dobil štiri sinove.

Robertu pa ljubezni do nogometa ni vcepil dedek, ampak oče, ki je igral nogomet pri Beli krajini, pozneje je bil tudi trener, največ časa pa ekonom kluba. Kot najstnik je razmišljal le še o nogometu in srkal znanje starejših nogometašev, članov Bele krajine. To mu je v nadaljevanju kariere še kako koristilo, glas o njegovem talentu se je razširil po drugih krajih in nanj so postali pozorni tudi v Ljubljani.

Predsednik Olimpije je prišel ponj z mercedesom

Že pri 16 letih je igral za člane v Beli krajini, nato pa prejel ponudbo Slovana in po končanih dveh letih na srednji kovinarski šoli v Črnomlju, je šolanje nadlajeval v Ljubljani. Na Kodeljevem je bil kot najstnik tako dober, da je istočasno nastopal tako za mladince kot za člane.

Nato pa je leta 1987 napočil usoden trenutek, po katerem se mu je spremenilo življenje, saj se je začel družiti z najboljšimi slovenskimi nogometaši. "Tega se še danes dobro spominjam. Bil sem v Črnomlju. Prejšnji večer se mi sploh ni ljubilo pripraviti postelje, pa sem si samo položil spalno vrečo na kavč in zaspal. Zjutraj pa je nekdo trkal. In odprem vrata, pred menoj pa stoji osebni šofer predsednika Olimpije. Bil sem začuden. Predsednik me je zunaj čakal v lepem mercedesu. Pogovoril se je z očetom in me povabil k Olimpiji. Rekel sem si, da nimam kaj izgubiti, in sprejel povabilo," je povedal za Sportal in se tako pridružil zmajem, ki so takrat domovali še za Bežigradom.

Njegov soigralec pri mladincih je bil tudi Džoni Novak, ki je takrat še nastopal v zvezni vrsti, njega pa so postavili na krilo, saj so pri Olimpiji želeli čim bolje izkoristiti njegovo hitrost, s katero je povzročal težave tekmecem. z odličnimi predstavami si je prislužil tudi mesto v takratni mladinski reprezentanci Jugoslavije. V njej si je delil slačilnico tudi s poznejšim zvezdnikom Crvene zvezde Vladimirjem Jugovićem.

Vojna mu je prekrižala načrte

Ko je napočilo leto 1991, je že navezal stike z beograjskim Partizanom, ki je takrat veljal za enega izmed najmočnejših klubov na tem delu Evrope. Takrat je šla njegova kariera navzgor, a mu je vojna prekrižala načrte. 54-letni Belokranjec pravi, da so burni dogodki, ko je začela razpadati Jugoslavija, še kako vplivali na potek njegove kariere. Namesto da bi šel prek Partizana zelo mlad v tujino, je ostal pri ljubljanski Olimpiji, s katero je nato nastopal v novoustanovljenem slovenskem prvenstvu, ki se po kakovosti niti približno ni moglo primerjati s tistim, kar je še v sezoni 1990/91 ponujala skupna jugoslovanska prva liga. Tako je ostal pri Olimpiji in v tujino odšel šele pri 27 letih, ko je leta 1996 sklenil dogovor s takratnim italijanskim drugoligašem Foggio in se podal v domovino svojega dedka.

Zaradi napačnih treningov izgubil hitrost

V novem okolju je spadal med najboljše tujce v serie B in kmalu je začel dobivati ponudbe večjih klubov. Izbral je tisto iz Bergama in oblekel dres Atalante, ki je zanj pred 25 leti odštela dva milijona takratnih nemških mark, kar je bil ogromen znesek za slovenskega nogometaša. Hitronogi Belokranjec z italijanskim priimkom, ki je bil takrat na vrhuncu svoje moči, bil tudi standardni slovenski reprezentant, a idila, tako nogometna kot tudi finančna, žal ni trajala večno. Kot pravi, so ga v klubu napačno trenirali in hitrost na igrišču mu je padla. Zaradi tega je še danes jezen na trenerje v klubu, saj bi po njegovem moral opravljati drugačne vaje za eksplozivnost. Stanje se ni več izboljšalo in nikoli več si ni povrnil hitrosti. V klubu je dobival vedno manj priložnosti in da je bilo nezadovoljstvo popolno, je poskrbelo še zdravje. Začela mu je namreč nagajati sezamoidna koščica pod palcem. Potrebna je bila operacija in ko se je vrnil, ni bilo več nikoli tako kot v preteklosti. Še danes kdaj pri teku občuti bolečino.

Ker je bil odsoten z igrišč več kot šest mesecev, so ga v klubu suspendirali, Englaro pa se je pritožil. Odprla se je nova fronta, začel se je boj na sodišču in najbolj temno obdobje njegove kariere. Skupno je v serie A zbral 13 nastopov, okusil čar igranje tudi proti največjim, kot je bil na primer takratni zvezdnik Juventusa Zinedine Zidane, pri Atalanti pa je vedno več priložnosti na njegovem igralnem položaju dobival Srb Zoran Mirković. Poznejši branilec Juventusa.

Zaradi poškodbe je trpelo tudi njegovo igranje za slovensko izbrano vrsto. Pred tem je bil njen redni član. Za reprezentanco je zbral 36 nastopov, pomagal Sloveniji tudi v kvalifikacijah za Euro 2000. Še danes se sprašuje, kaj vse bi lahko še doživel, če se ne bi poškodoval v Italiji, zaradi česar po letu 1999 ni več zaigral za reprezentanco.

Po klavrni vrnitvi iz Italije pa vseeno ni mogel dolgo zdržati brez nogometa. Tako je v sezoni 2001/02 nastopal za drugoligaša NK Ljubljana. Raven njegovega nogometa je strmo upadla, ni več spadal med najhitrejše in najeksplozivnejše, pojavljale so se tudi bolečine, a je še vedno bil dodana vrednost slovenske druge lige. Zadnjo tekmo je odigral v Ivančni Gorici, ko je Ljubljana premagala Livar s 5:1. Poslovil se je pri 32 letih z bolečim spoznanjem, da bi lahko ustvaril še več. A telo ni zdržalo.

Živi normalno življenje in upa na trenersko zaposlitev

Po operaciji hrbtenice se je leta 2002 posvetil drugim življenjskim ciljem. Trenutno je trener brez službe. Izkušenj mu sicer ne manjka, največ jih je nabiral ob nekdanjem selektorju Tomažu Kavčiču, s katerim je sodeloval tudi v članski reprezentanci, vodil pa tudi izbrano vrsto do 21 let. S Kavčičem je bil ne nazadnje večkrat tudi na Kitajskem, nazadnje leta 2020. Pred tem je sodeloval tudi z Belo krajino, Interblockom in Olimpijo. Kot pravi, mu prihranki iz igralske kariere zadostuje za ugodno življenje, saj ne živi na veliki nogi.

Po koncu kariere se je lotil tudi nekaterih konjičkov. Sprošča se z modelarstvom, urejanjem bonsajev, najraje pa lovi ribe na Kolpi in uživa ob zvokih heavy metala.

Kot trener čaka na novo priložnost za delo, hkrati pa se zaveda, kako pri iskanju novega delodajalca ni odvisen le od samega sebe, ampak tudi spretnosti menedžerjev, da sprožijo določen posel. ''Živim normalno življenje, spremljam nogomet. Vse je normalno, razen tega, da ne hodim na delo. A verjemite, da ni vse tako lepo. Takega življenja se hitro naveličaš, postane monotono. Zato bi rad našel kakšno trenersko zaposlitev. Če bo kaj, bo, če pa ne bo, pa si s tem ne bom razbijal glave. A če že imam licenco, je smiselno, da nekaj delaš,'' je za Sportal še povedal Robert Englaro, ki verjame, da se bo v prihodnosti vrnil na trenerski stolček.