Črnomaljski planinci v neznanem

Tokrat smo se planinci PD Črnomelj odpravili nedaleč stran. Zaradi razmer smo opustili idejo o avtobusnem prevozu in potepanju drugod po Sloveniji, ter si rajši ogledali gozdove in ostanke zidanic v okolici Butoraja.

Zbrali smo se v rahlo meglenem sobotnem jutru ob 9.00 na Butoraju. Megla se je že dvigovala in sončni žarki so pozdravili naš začetek poti. Odpravili smo se v gozd proti naši prvi postojanki. Hodili smo okroglo uro po listnatih gozdovih Butoraja do idiličnega lovskega bivaka na zapuščeni košenici Polišča. Nekaj minutna pavza ob pijači in prigrizkih je prijetno prijala vsakemu izmed nas. Odrasli smo kramljali o planinskih turah, otroci pa so si ogledovali brunarico in nikakor niso hoteli verjeti, da je to hiška strašne čarovnice. Vsi smo se okrepčali ter se povzpeli na 259 metrov visok hrib Vinišča, kjer so kmetje imeli vinograde. Vinograde so morali žal opustiti zaradi hudega napada trtne uši med leti 1880 in 1900. Vinogradništvo se na ta hrib zaradi oddaljenosti ni nikoli vrnilo, so pa še danes vidni ostanki in ruševine zidanic razsejanih po vrhu hriba.

Pot nas je vodila naprej do Sadež nad Lahinjo, kjer stojijo današnji vinogradi. Povsem nepričakovano sta nas tu pričakala zvesta člana našega društva in nas pogostila s sladkimi dobrotami ter novo vinsko letino. Širokih ust in s soncem obsijani smo se spustili pod vznožje Sadež in si tam ogledali izvir Bajn, nekdanji vir pitne vode prebivalcev Vel. Lahinje, Brdarce in Šipka. Pot naprej nas je vodila po ozki stezici ob reki Lahinji, do Brvi, kjer smo jo prestopili in nadaljevali po drugem bregu do bobrišča pod Zorenci. Bobra žal ni bilo doma zato smo po cesti naredili še zadnji vzpon do cilja pri gasilskem domu na Butoraju.

Sončen dan je ob prijetni družbi na prostem hitro minil in vsi smo spoznali, da lahko tudi v domačih krajih vidiš vedno nekaj novega in zanimivega.