Dejan Jakofčič: I, kaj vi?

Nedelja, južna okuli enih. Jedva se zberejo vse tri generacije na kupu. Vnukinja se je s teško muko za eno uro odrekla mesendžeru, raje bi si na hitro pojela pašteto i naprej virtualno debatirala. Vnuka so dvakrat prej zvali, da se je izvalu iz pojsle, nezna kak i s kum je vjutro duma pršu, apetita itak nima. Stara mama da župo na mizo. Fse je nardila, najbl je srečna da so se fsi zbrali i še mašo je obdelala vjutro. Začne se jest, eni gosto, drugi brez rezancof. Na velkem zaslonu kmetijska oddaja, prvi dnevnik, al pa prvi glas Modrijanof napoveduje harmonike. RTV prispevek je v vsakem primeru poplačan. Župo se na hitro zmeče v sebe, zna se, da bo ki cajt pečenka.

Al prvo govedna i hren. V hrenu je jabka, da ni tak šarf. Jabka je že od skus f hrenovi omaki al vseeno je treba pogodrnjat zak je not i da hren z japko ni hren. Počasi se razvije pogovor. Prvo se razčisti o kum teče debata. Klasičen namig je ponavadi: "žena je v Beti delala". Ne bo šlo čez, začnejo se bl natančni opisi: "Kaj od unih, ki so bajto prodajali?" "Da, teta je ločena i neki v Ljubljani ma svojo fermo." Hmmm: "Mali more bit neki tvojih let, z unih so se družli, ki se je hčerka letos ženila. Od njega žlahtnik je s tabo delau, kej ni?" "Pa sej staro mamo ja dostkrat v štacuni vidim, če prave mislim." "To so najbrš te, ki je bla mala moja sošulka". Sledi prelomnica: "a kak neznaš, uni ki majo trtje v Draščih". "Ah, pa tak ondej reci, kaj kompliceraš".

I tak, fsi zbrani znajo kdu, bistvo zgodbe ni več važno. Na mizo se prnese pečenka. Da ne bi slučajno zmanjkalo je še ena taca piščeta i vsaj tri vrste solate.

Za sladico špricer, še malo debate i vsak k sebi. Formula se bo začela, štarta se ne zamuja.

Pa naj še kdu reče, da so generacijske razlike problem. V Metliki ne morjo bit.