V slovo našemu rojaku iz Kanade Jožetu Starešiniču

Pisati o Jožetu Starešiniču – Skrajnem, ko je še živel v svojem rojstnem kraju, pomeni pisati o preloški generaciji iz sredine 20. stoletja ter o “zlatih časih” kulturnega in nasploh družabnega utripa na Preloki. Ta generacija je ustanovila močno kulturno društvo, folklorno in tamburaško sekcijo, pa igralsko sekcijo in sanjala kar o ustanovitvi stalnega preloškega gledališča ...

V preloški fototeki iz 50-ih let 20. stoletja skorajda ni fotografije kakega večjega dogodka v vasi, na kateri ne bi bilo tudi njega in njegove harmonike. Brez njiju ni minila ne nobena veselica ne svatba ne zabava mladine ob nedeljskih popoldnevih. Brez njiju ni šlo niti pri gasilcih, katerih član je bil in pozneje vse življenje podpornik, na katerega so se vedno lahko zanesli, ko so potrebovali bodisi materialno ali samo moralno pomoč.

Kako nepogrešljiv člen te generacije je bil, pričajo npr. priprave na veliko kulturno prireditev na Krtinjku leta 1954. Preločani so namreč ob podpori Občine Črnomelj pisali prošnjo na komando garnizona v Knjaževcu v Srbiji, kjer je Jože takrat služil vojaški rok, in nato še prošnjo na sam vrh takratne JLA, naj mu odobrijo izredni dopust, da bo lahko nastopil na tej prireditvi. (gl. opombo spodaj pod slikami)

Harmonika ga je spremljala že od rane mladosti. Razvil je svoj prepoznavni, unikatni slog igranja, ki ga niso mogli prezreti niti etnomuzikologi z Glasbenonarodopisnega inštituta v Ljubljani, ko so leta 1957 snemali na Preloki tridnevne ženitovanjske običaje. Dva Jožetova posnetka iz leta 1957 (Ivanič kolo in svatovsko kolo Zvezda) sta zdaj vključena tudi na GNI-jev CD z naslovom Slovenske ljudske plesne viže: Bela krajina in Kostel.

Novembra leta 1957 pa je odšel v Kanado. Najprej na sever v Timmins, nato v bližnji Kirkland Lake, leta 1962 pa se je zaposlil v avtomobilski tovarni General Motors v Oshawi in tam delal vse do upokojitve.

S sabo v svet je ponesel tudi ljubezen do glasbe. Harmonika je ostala njegova stalna spremljevalka tudi v novem okolju, je pa pogrešal, kot je sam pogosto potarnal, nekdanje družabno življenje na Preloki. Tako je v Kanadi igral bolj za svojo dušo ter za prijatelje in svoje najbližje. Leta 2009 je izdal tudi svoj CD z domačimi vižami in s pomenljivim naslovom Zlati časi.

Vse življenje pa je nosil v svojem srcu tudi rojstno vasico in njene ljudi. Ohranjal je tesne stike s preloškimi gasilci in kulturniki, trudil se je pomagati in biti na razpolago za dobrobit vasi na mnogih področjih. Skupaj z ženo Barbaro je Preloko pogosto obiskoval ter privzgojil ljubezen do “starega kraja” še svojima otrokoma.

Po letu 2006, ko smo vzpostavili preloško spletno stran, je bil njen redni obiskovalec, skupaj z ženo sta veljala kar za naša dopisnika iz Kanade. V uredništvu hranimo veliko njunih e-pisem, v katerih se odzivata na določene objave na www.preloka.si ali pa se samo zahvaljujeta, da jima omogočamo “pot domov” kar prek interneta.

In nenazadnje – skupaj z Barbaro sta bila največja donatorja v sklad za obnovo šole na Preloki ter gonilna sila zbiralne akcije za ta sklad med našimi rojaki na oni strani Atlantika.

Jože Starešinič – Skrajni bo zaradi svoje vloge in pomena za malo preloško skupnost in njeno zgodovino še dolgo živel v naših spominih in pogovorih in ga bomo pogrešali. In želimo si, da bi on to vedel!

In želimo si, da sliši, da njemu v slovo zdaj zvonijo tudi preloški zvonovi ...

Opomba:
Leta 1954 so Preločani pod taktirko Staneta Starešiniča pripravili na hribu Krtinjek veliko kulturno prireditev, na katero so vozili avtobusi z vseh koncev Bele krajine. En avtobus je pripeljal celo iz Trsta! To prireditev, ki se je potem nadaljevala z veselico, smo med drugim omenili že tukaj. JLA žal ni odobrila Jožetu Starešiniču izrednega dopusta za nastop na njej, ker je to bilo ravno na vrhuncu napetosti zaradi t. i. tržaške krize in so bili vojakom strogo prepovedani celo izhodi v mesto.