Zgodba o ukradenem zvonu

Ali veste kje je Brezovica? Velikokrat se peljemo mimo te nekdanje kočevarske vasi, ki je stala ob cesti proti Novemu mestu. Ko se prevesimo proti Beli krajini, če se vračamo iz novomeške strani, se ponavadi niti ne ozremo na desno proti ostankom bivšega naselja. Obnovljena in naseljena je samo ena domačija, kjer vztraja družina, ki se je sem priselila po vojni. Med ruševinami kar velike vasi vztraja zvonik in razkrita ladja cerkve...

Pred nekaj dnevi sem si v črnomaljski knjižnici izposodil knjigo Črmošnjiško-poljanska dolina in njeni ljudje avtorice Marije Makarovič (2005). Kočevarska tematika me je v zadnjem času kar pritegnila, saj gre za del tragične zgodovine teh ljudi in krajev nedaleč od nas .Gre za zamolčana in v meglo zavita dejstva, ki jih je prejšnja oblast skrivala, o tem se ni govorilo in pisalo, pa tudi v šoli se nismo o tem nič učili. V knjigi so izpričane pretresljive izpovedi ljudi, potomcev Kočevarjev, ki še živijo v črmošnjiški dolini, ki je bila tudi vzhodna meja tega kar obsežnega jezikovnega otoka.

Med vojno in po njej je nova oblast brezobzirno uničevala kočevarske vasi, posebno pa še sakralne objekte, ter se znašala nad Kočevarji, ki so ostali v teh krajih. Slednji so bili najmanj krivi za vojno morijo. Pač govorili so v nemščini podobnem jeziku, pred šesto leti so se sem priselili in vztrajali v svojem kulturnem izročilu...Še danes nekateri ne marajo teh ljudi. Avtorica v kontekstu tega sovraštva razpreda eno življenjsko resnico: Človek, ki je zmožen sovražiti, je sam sebi največji sovražnik, ker je v odnosu do sočloveka in samega sebe- mrtev človek.

Pa vsega vseeno ni bila kriva samo nova oblast. Tudi nekateri župniki iz teh krajev so takrat naredili nepopravljivo škodo na cerkvah. Ker so vasi ostajale prazne, tudi cerkve več niso opravljale svojega poslanstva. Nekateri župniki so na svojo roko v pohlepu za denarjem prodajali cerkveni inventar. Iz te cerkve, ki je spadala v župnijo Dolenjske toplice, je topliški župnik prodal zvonove v Prekmurje. Kasneje pa še cerkveno kritino, zaradi česar je ladja cerkve popolnoma propadla. Takratni prebivalci te vasi so se temu sicer uprli, vendar je to storil z najetimi delavci in oboroženim spremstvom. Ker je bila lina na zvoniku premajhna, so jo morali povečati, da so lahko demontirali večji zvon. To je vidno še danes in ostaja nema priča človeškemu pohlepu...Bog si ga vedi, če se glas teh belokranjskih zvonov še sliši po prekmurskih ravnicah??