Strela je hudič

Včasih smo jadrali v Prilozju vsak vikend. Tako je bilo tudi neke sončne nedelje. Nebo je bilo posuto s kumulusi, ki so zagotavljali ležerno jadranje povsod. Tako so mlajši piloti leteli z Blanikom, midva s Francijem pa sva letela z Vukom. Vuka so se mlajši otepali kot, da je nekaj z njim narobe. Nič ni bilo narobe, samo zahteval je precizno pilotažo in najbolje je bilo, da si prej nabral zadosti ur na Blaniku. Z Vukom sem letel v začetku z priporočeno hitrostjo, potem pa sem ga začel gnati. Šele takrat je pokazal, da je pravo jadralno letalo.

Franci je pristal in skobacam se v kabino tudi jaz. Malo tesno je , saj v letalu skoraj ležiš. To pride prav, če polet traja malo več. Branko me potegne na 600m in odpnem. Dviganje je bilo povsod. Samo vozil sem se ob hribih in variometer je kazal skoz dviganje. Gnal sem Vuka tudi do 130 km/uro. Najprej do Vinice čez Plešivico in Metliko do Radovice, nato na Semič in spet do Vinice. Kumulusi so kar puhteli in smo enkrat sem moral malo pocentrirati, da sem dobil na višini.

Tako se vračam iz Vinice in pred seboj zagledam iz smeri Kočevja malo večji oblak kot so bili vsi ostali. Firbec me je matral kaj bo iz tega in se približam. Naenkrat sem bil v senci. Takrat pa vžge iz tega oblaka in videl sem strelo, ki je udarila v gozd pod mano. Pa ne, da bo treba menjat gate, si rečem. Pravijo, da strela ne škodi letalu. Nisem hotel preizkusiti te teorije in sem jo pobrisal takoj stran. Na hitro ocenim, da potuje oblak nekako en kilometer na minuto. Jaz sem dvakrat hitrejši, torej ni panike. Toda s to mojo matematiko je bilo nekaj narobe.

Od tu naprej sem naredil vse narobe. Obrnem proti Dragatušu in gledam kaj bo sledilo. Jadram na razkošnih tisočpetsto metrih in se smejim kot konj. Takrat naredi puf in nobenega dviganja ni več. Z grozo gledam kazalec na variu, ki ga je zabilo čisto dol. Takrat je še bil čas, da bi po najkrajši poti letel na letališče. Toda ne, jaz bedak se peljem proti Tribučam in vidim, da je oblak že nevarno blizu. Vso višino sem že izgubil in na letališče prileteti bo še bolečina. Nekako nad Pavičičih priletijo v vetrobran prve debele kaplje. To pa je hudo. Če plastiko zmoči dež, adijo vzgon in letenja je zelo hitro konec. Porinem palico naprej in nad drevesi drvim s 130 Km/ uro proti letališču. V rezervi imam še njive pred Krasincem. Pridrvim nad Prilozje 50 metrov nad tlemi in kar padem na letališče. Hitrost je prevelika in peljal sem se po tleh do konca letališča.

Potem bedak skočim iz kabine in v trenutku sem moker kot miš. Stiskal sem se potem pod krilom dokler ni ploha ponehala. Čez pet minut naliv mine in spet sije sonce kot prej. Toda ta nevihtni oblak je požrl vso energijo. Za tisti dan smo z jadranjem zaključili. Od takrat sem s spoštovanjem gledal vsak malo večji oblak in nisem bil nič več preveč radoveden. Me je izučilo.