Sposojen intevju - Robert Pešut - Magnifico: Slovenci so olikani ljudje pa malo jih boli k....

Muzikant, Šiškar, sin matere Belokranjke in srbskega očeta. Jugoslovan, ki navija za Crveno zvezdo (in Olimpijo) ter vsak teden gleda tekme slovenske nogometne prve lige.

Trideset let Robert Pešut, vsem dobro znan kot Magnifico, s svojim ustvarjanjem močno vpliva na pestrost slovenske glasbene scene. Magnificov prvi album Od srca do srca je od minulega leta tudi na vinilu, leto 2019 je zaključil s tradicionalnim koncertom v polnih Stožicah, kjer mu je z ekipo največji izziv biti vedno znova izviren. In to mu uspeva. Biti vedno znova zanimiv in drugačen, poseben. Z najbolj odmevnim slovenskim glasbenikom na Balkanu smo se v dneh, ko se pripravlja na koncert v dvorani Tabor v Mariboru, srečali v njegovih prostorih v studiu v Tivoliju. Močno se je čutil vonj po cigaretnem dimu, preden smo začeli, je dal dovoljenje za cigareto, tudi sam si jo je prižgal. O datumu koncerta v mariborski dvorani Tabor, ki se bo zgodil 14. februarja, pa je v svojem stilu uvodoma dejal: "Nimam nekega odnosa do tega dne. Valentinovo, kot neka noč čarovnic. Nisem sam izbral datuma, ampak organizatorji že vedo, kdaj narediti koncert. Glasbeniki delamo v tretji izmeni. Za praznike, novo leto, čeprav se sam tega izogibam, ker ne maram mraza. Mi smo ista skupina, tretja izmena - muzikanti, natakarji, kurbe in policaji."

Bojda raje ustvarjate kot koncertirate, nekoč ste dejali, da bi na leto naredili največ 20 koncertov, če bi lahko. Kaj ustvarjate trenutno?

"Ukvarjamo se z novim materialom. Želja je, da letos končamo nov album. Vmes pa pač nastopi, ki so v nekem normalnem tempu."

Komad Pegica je napoved novega albuma?

"Pegica je singel. Ne vem, ali napoveduje cel album. To bomo še videli."

Ste pa nazadnje izdali vinil. Sledite trendom?

"Nisem si nikoli mislil, da bo glasba še kdaj na tem nosilcu zvoka. Ta hipsterska generacija je obudila ene dobre stvari in jih izboljšala. Natančno to se je zgodilo z gramofoni in ploščami. Ljudje v 80. in 90. letih so poslušali boljši zvok kot pa zdaj. Logično bi bilo, da če tehnika napreduje, imamo boljši zvok. Pri sliki se pozna, imamo boljšo sliko na televiziji, zvoka pa ne. Zvočno smo pristali, da muziko poslušamo preko mobitela, maksimalno slušalk, ali pa preko računalnika in youtuba. Ne vem, ali ljudje vedo, kaj pomeni stereo hi-fi in kakšno udobje ponuja. No hipsterji so to poštekali in celo uspelo je, da so te plošče dobile ekonomsko logiko. Prodali smo jih 600 kosov, ja, smešna številka, a se mi zdi v resnici neverjetno, da smo jih prodali. En del publike ima pač rad fizični nosilec zvoka, ker veš, kaj na tem kosu imaš. Ne izgubljaš se med ključki in datotekami, kar je kar komplicirano. Pa tudi izdelke imajo ljudje radi in to še ni izumrlo. Trendi pa kažejo, da bo vse več ali manj na spletu."

Diskografija Roberta Pešuta - Magnifica
Pred 30 leti je s skupino U’redu izdal album Goli, dve leti kasneje Let’s Dance, prvenec Magnifica Od srca do srca (1993) je bil uspešnica in vključuje hite, ki jih preigrava še danes. Sledili so albumi Čefur (1996), Stereotip (1997), Sexy Boy (1999), Komplet (2001), Export Import (2003), The Land of Champions (singel, 2007), Grande Finale (2007), Magnifico Balcountry Quartet (2008), Magnification (2010), Montevideo, Bog te video (2014) Charlatan De Balkan (2016) in Komplet II (2017). V zadnjih letih je izdal še singel Tivoli (singel, 2015), Ya Mustafa (singel, 2016), Kuku Lele (singel, 2016). Napisal je glasbo za filme Stereotip (1997), Prepisani (2010), Montevideo, Bog te video! (2010 in za TV-serijo 2012) in serijo Sence nad Balkanom. Pred mesecem pa je skladba Ya Mustafa postala del serije HBO Foodie Love.

Če kvaliteta glasbe ni boljša kljub tehnološkemu napredku, kako pa je s kvaliteto izvajanja glasbe?

"Izvajalci so večinoma okej, muzike pa pospešeno in vidno postajajo in nastajajo kot potrošniška roba. Muzika kot potrošna roba postaja kot produkti v trgovinah in ima rok trajanja, in krajši kot je, boljše je, da ga lahko nadomestiš z novim komadom. Koga zanimajo stare legende? Stare legende so tam, kjer so, nove stvari pa so najboljše, če imajo rok trajanja, in po tej logiki nastaja muzika. A je to kul? Po moje ne čisto, ker pobija avtorstvo."

Je v Sloveniji enako?

"Vse enako, le v zmanjšanem obsegu."

Ampak večje dvorane v Sloveniji vseeno polnite avtorji, ki ste na sceni že vrsto let.

"Ja, očitno se to nekje pozna. In jaz imam na netu recimo zanemarljivo število sledilcev. Vsaka manekenka jih ima več kot jaz. Ni primerljivo, kaj se dogaja na netu in kaj v realnem svetu. To pripisujem nečemu drugemu. Že dolgo sem na odru, generacije so rasle z mano, zato se mi zdi logična posledica nekoga, ki je dolgo na steni, da lažje napolni dvorano kot kdo nov. Ne vem natančno ... ampak zakaj bi moral vse vedeti?"

Da bi bili frajer, ste se podali v glasbo, ste nekoč rekli. Kako velik frajer ste zdaj? S polnimi Stožicami, studiem v Tivoliju, zvestimi oboževalci ...

"Ne, saj jaz sem nekaj nakladal. V resnici sem se jaz tako imel za frajerja. Ni se mi bilo treba ukvarjati z muziko, da bi bil frajer. Itak sem se počutil kot frajer in to je neko vodilo za moškega, ki želi biti blizu nekemu viteštvu. Zveni malce ulično, ampak je cel kodeks, kdo je frajer. Sem pa tudi odraščal v takšnem okolju, kjer je to bilo zelo pomembno. Z glasbo sem se res začel ukvarjati z užitkom, zaneslo me je. Moment, ko sem uspel skiniti en komad in poštekati harmonijo - ne znam povedati, kakšen občutek je to. Zelo blizu neki zaljubljenosti, strasti. Že komaj čakaš, da vzameš kitaro in nekaj poskusiš."

Kdaj pa je prišlo do ustvarjanja?

"Kmalu za tem. Na kakšen način bi še lahko zložil lego kocke, sem se vprašal, ko sem jih enkrat že zložil. Vprašal sem se. To me je veselilo. In to sem počel od šestega razreda osnovne šole. Do osmega sem imel narejenih že dvajset komadov, imeli smo neki bend, nihče pa tega ni slišal. Bili smo v neki kleti, vadili, jaz sem mislil, da potem nekdo pride, potrka in reče, kako ste vi hudi, in bi špilali. Pa se ni zgodilo. Vadili smo, imeli bend in iz garaže nismo šli."

Dolga pot je do razprodanih Stožic. Glasbeno ste se pojavljali v različnih vlogah, tudi v narodnozabavnem ansamblu, bili igralec v slovenskem filmu, promovirali Magnifica. Je bilo to načrtno – biti samosvoj?

"To je samo stvar užitka. Če to rad počneš. Jaz bi to počel tudi za manjši denar. Pa tudi sem počel za manjši denar. Nisem bil vzgojen tako, da bi bil važen denar, ampak kaj počneš v življenju. Tvoje delo se spremeni v tvoj način življenja, življenjski stil. Če si muzikant, profi ali ne, to postane način življenja. Naša naloga je, od vsakega od nas posebej, da poišče, kar ga veseli, mu je v užitek, da ga delo v življenju ne zmatra, ampak da uživa. Najhuje je hoditi v službo, ki te izmuči."

Srbski mediji vas označujejo kot jug s severa. Ste eden redkih slovenskih produktov, ki ga hočejo za svojega.

"Zanimivo je to zdaj, ta moment. V zadregi so vsi. Pred 30 leti to ne bi bilo nič čudnega, ker je bila Jugoslavija in bi bil Jugoslovan. To, kar sem še vedno. To je moje naravno stanje."

Slovenci vaš stil, jugoslovanski, jemljejo za svojega.

"Pa seveda, saj so moji, jaz sem naš. Ampak jaz sem naš tudi v Srbiji. Vsepovsod."

Veliko ljudi se sprašuje, koliko je v vaši vlogi Magnifica igre.

"Jaz glumim, da pojem. Pazi, zelo pomembna je igra. Muzika, koncert je predstava. Tako kot film in gledališče. Tu ni razlike. Tako kot župnik, ko pride in vrši službo – ima obleko, začne se glasba, igra, na odru je. To so zakonitosti odra, ki so povsod igre. Gluma je na neki način sestavni del. Zavedati se moraš motorike, svojega telesa, da ne izpadeš idiot, da se znaš obleči. Če ti je užitek vse to, je najlažje. Če ti je mora, je neprijetno."

Je igra nekaj vsakdanjega v naših življenjih?

"A da ljudje glumijo? Ja, ampak to ni enako. Jaz to počnem zavedno in zanalašč. Ljudje igrajo, ker so v zadregi, ker nočejo pokazati česa, to ni nastopanje, ampak psihoza."

Koliko je pri vas torej nastopa in koliko igre?

"Pri komunikaciji ena na ena, nasploh pri komunikaciji z ljudmi, te zelo izmuči, če moraš vseskozi igrati. To je utrujajoče in škodljivo. Na dolge proge je takšne stvari težko držati, ne da se ti igrati vedno. V resnici v moji glasbi in tekstih človek hitro ugotovi, kakšen sem."

Velikokrat ste že govorili o Sonyju in komadu Hir aj kam, hir aj go, ki je bil velika uspešnica zunaj meja Slovenije. Zanima me samo, kdaj in kako ste izvedeli, da so skladbo vrteli na eni od pomembnih nogometnih tekem.

"Na mnogih stadionih se je vrtelo, ja. No, takrat, mislim, da iz Milana, me je s stadiona klical en znanec in rekel: 'Tastar, dj poslušaj ...' Japonci so imeli ta komad za udarno špico njihove najbolj gledane športne oddaje. Zelo radi so ga vrteli po stadionih."

Vi ste se mega založbi Sony records, ki je komad odkupila, takrat zahvalili za sodelovanje.

"Ne, saj jaz nisem bil kos tej nalogi. Oni so slišali Hir aj kam in bi jih imeli še dvajset kil. Naredi jih zdaj dvajset takih ... oni so mislili, da se bom usedel v ta žanr, in piči. Jaz pa sem nesposoben za to, ne da se mi z žanrom ukvarjati, že takoj sem jim rekel, da jih bom z naslednjim komadom razočaral."

Kateri pa je vaš žanr?

"Nimam ga. Postavi se sam. Skušam zadovoljiti vsebino komada pa da mi paše še obleka. Ne morem igrati kot Rolling Stones, samo rock and roll. Sem iskal žanr za sebe, za promotorje v tujini je to spadalo v paket world music, od etno bendov do eksotičnih vzhodnoevropskih muzikantov in pop glasbe. Če tukaj izpostavim Dubiozo Kolektiv, oni imajo žanre. Na njihovih koncertih po Evropi piše balkan ska punk. Ko pridejo na oder, je balkan ska punk. Kaj boš meni napisal? Po dolgih letih sem ugotovil, kaj bi bilo najbližje – balkan disko šlager. To je najbolj grob opis tega, kar igram."

Igrate po Sloveniji, potem pa greste na glavni oder enega največjih festivalov, na Sziget na Madžarskem. Nekaj ur za vami pridejo največje svetovne zvezde. Kako se lotite te publike iz cele Evrope, za katero ni nujno, da vas pozna, želi pa zabave?

"Ja nič. Po angleško govorim pač, haha. To je ena od stvari, ki me zelo zabava. Drugače se pa moj repertoar ne spremeni bistveno, nimam plana b za tujino. So komadi, ki jih tam ne igram, ali pa tu ne, je pa vse enako. Pri muziki je tako, da če je nekomu všeč, mu je ni treba razlagati preveč. Jezik je popolnoma nepomemben, vseeno jim je. Če pojem v angleščini, me tako ne razumejo. No, morda malo."

V Srbiji igrate skladbo Pukni zoro? Nekoč ste rekli, da je ne boste več.

"Ta komad je postal vsesplošen. V gostilnah se stavijo, ali je to stara narodna pesem ali sem to res napisal jaz. In padajo stave. Če pridem v kafano, se pogosto zgodi, da mi rečejo: 'Ej, Magnifico, ravno smo se pogovarjali, si res napisal ti?' In potem nekdo v kotu sedi užaljen, ker je izgubil stavo. Jo igram, ker jo moram."

Ste se s predsednikom Republike srbske Miloradom Dodikom, ki pesem Pukni zoro interpretira drugače, že pogovarjali o skladbi? Ste mu razložili, da je to vaša pesem?

"Veš, kako je to ... meni se to zdi kar zadrega. A nima svetovalcev, da bi mu nekdo namignil, da je to napisal Magnifico?"

Ste pa videli posnetke vojske, ko poje to skladbo?

"Kako da ne. Vsako leto je to, pismo. Marširajo kot sto mater. Strašljiva tišina je, samo trobenta in vokal vojakov."

Vi ste pa to napisali za film.

"Ja, posvetil sem jo svojemu dedu Dušanu, ki je bil solunski borec. In moji babi Milici, ki ga je verjetno čakala, ali se bo prikazal ali ne. In je ljubezenska pesem. Še eno kitico so dodali, kot da moje niso bile dovolj, haha. V kafani so jo dopisali in pojejo še to eno."

Torej je deloma že ljudska, ker ni samo vaša.

"Ja, postaja ljudska. Pa saj je največji avtorski dosežek, da ljudi sploh ne zanima, kdo je avtor, kdo izvaja skladbo. Tudi jaz za veliko komadov, ki so mi všeč, nimam pojma, kdo je avtor, še pogledam ne. Tukaj je moj napuh zadovoljen."

Nimate radi, da ljudje pojejo na koncertih, ker fušajo in so izven ritma, ste nekoč dejali. Kaj pa, ko poje cela Marakana?

"Ampak saj mene tukaj nobeden nič ne vpraša. Ljudje so Pukni zoro vzeli za svojo in lepo je tako. Sem pa zvezdaš in to podpiram. Nisem si nikoli mislil, da bodo moj komad igrali na Marakani."

Niste hodili v glasbeno šolo. Kako torej napišete skladbo?

"Nič ne pišem. Pridem, zaigram z bendom, pojem in posnamem. In potem se moramo pogovarjati naprej. Če morajo stvari biti zapisane, jih zapišejo tisti, ki znajo, jaz narekujem."

Vaša služba je, da pridete vsak dan dopoldne sem, v Tivoli, in delate tukaj.

"Ja, tako nekako. Pridemo vsak dan. Dom svobode je naše založništvo. Naše in od sorodnih izdelkov, kot so Sestre. V studiu tukaj vadimo in smo večinoma tukaj. Vmes grem domov nekaj skuhat."

The Beatles so vam bili vzor. Kaj pa si sicer zavrtite?

"Še vedno. Ne morem se jih naveličati, nikakor. Mesec ali dva nazaj sem šel skozi cel opus. Kot nekateri berejo isto knjigo petkrat ali gledajo film, se jih ne morem naposlušati. Ko poslušaš njih, se ti zdi, da si vse komade, ki si jih kadarkoli slišal, že slišal pri njih. Nastavili so podlago. Njihova kreativnost je nora, pa hrabrost in duhovitost."

V pesmi Ubiću te v bistvu pojete o ljubezni. O naklonjenosti, ki je gre čez rob.

"To, kar mi počnemo na Balkanu. Saj zato so takšne vojne pri nas. Ker smo emotivno nestabilni, ne ločimo med ljubi in sovraži. Tanka je linija vmes. Bolj kot si zaljubljen, bolj boš užaljen, ko se bo ljubezen umaknila ali jo boš izgubil. Nimamo normalnih vojn. Imeli smo državljansko vojno. Ljudje so bili v sorodnih zvezah, kumovi, to je najbolj tragično. Američani se bojujejo po ekonomski logiki, če se jim splača iti nekam nekoga napast. Izračunajo, ali bodo od tega kaj imeli. Tukaj pa gre na patos. Ni vojne, dokler brat ne ubije brata, velja na tem delu sveta."

Kolikokrat na leto greste v Maribor?

"Ko imam tam koncert, po navadi. Ali kakšno obveznost. Zelo rad grem tja. Ob mojih začetkih mi je veliko pomenilo, če sem imel koncert v Mariboru, ker je edino mesto ob Ljubljani, ki mu lahko rečeš, da ima svoj sentiment, način komunikacije in temperament. Pa urbano infrastrukturo in pripadajoče ljudi. Vsakič uživam in se veselim priti v Maribor. Nikdar nisem čutil nelagodja v Mariboru, smrtno smo se zafrkavali vedno tam, nikdar nisem razmišljal. Vse mi je bilo dovoljeno. Štajerci znajo toplo objeti, znajo pa ti dati tudi šamar. Neposredni so. Na ulici hitro slišiš, ali si jim všeč ali ne."

V vašem dokumentarcu so prizori vas v Beli krajini, od koder je vaša mama. Koliko vam je v življenju dalo širši pogled tudi življenje izven Ljubljane?

"Tam sem bil zelo veliko, ko sem bil majhen. Pol počitnic sem bil v Srbiji, pol pa v Beli krajini. Pa tam sem bil tudi vse vmes. Zelo rad sem bil tam. Tam sem še najbolj odraščal v zrelega moža, prve malo bolj resne lumparije. Na vasi je zmeraj potenca večja. Prej se zgodijo ljubezenski kontakti, stiki, bolj naravnost je vse. Ko pridem v Belo krajino, se vedno malo spremenim. V petih sekundah postanem kmet in v tem blazno uživam."

Je lažje iti kot Magnifico po Beli krajini ali v Ljubljani?

"Misliš, da je to problem? Pa kje ... Slovenci so olikani ljudje pa malo jih boli k.... V Ljubljani naj se sprehodi Madonna ali Lady Gaga. Kaj bi bilo? Nič. 'A ni to una, sploh ni tak lušna,' bi rekli. Slikam se vsake toliko, to je največ. Slovenci so prijazni, pozdravijo, se opravičijo in to je to. Po Šiški se sprehajam, nisem atrakcija, od vedno sem tam. Enako v Beli krajini."

Kadili ste med intervjujem. Razvada, imidž, za nižji šarmanten glas?

"Navlekel sem se na to. Se ti zdi, da imam šarmanten glas? Hvala, mi veliko pomeni. Trudim se, da ne kadim preveč. Malo sem zmanjšal. Kadim od 14. leta, težko je to, rad kadim. Vsake cigarete se zavedam. Nova embalaža mi je celo všeč, vsi čiki so črni. Nismo za nič prikrajšani. Ni pa zaradi imidža, prenehati kaditi je res težko. En mesec sem zdržal, pa me je vse bolelo, kot one, ki se hočejo skiniti iz drog."

Rekli ste, da ste zvezdaš. Spremljate Crveno zvezdo v vseh športih?

"Seveda. Če si zvezdaš, jo spremljaš v vseh športih. Sem pa kampanjski zvezdaš, ne vem za vse tekme, kdaj so in to. Jih ujamem. Od malega navijam za Crveno zvezdo. Pa za Olimpijo navijam. Zadnje čase, kakšna tri leta, redno gledam domačo ligo. Se mi zdi res v redu. Dovolj imam tistih hudih atletov in stoodstotnega nogometa. Lokalne lige so mi bolj všeč. Tu se usedem, uživam in gledam vse tekme."