Peter Vilfan bo po upokojitvi Belokranjec

Metlika in Črnomelj poleti med najbolj obiskanimi slovenskimi mesti. Ob idilični Kolpi še kopica naravnih biserov, bogata kulinarika in živahni ljudski običaji.

»V Beli krajini prijatelja imam, ki navadno ne pije nikdar sam. Med brezami belimi, griči kot v pravljici, čaka na Jurija pomlad,« je prepeval ansambel Henčka Burkata in vabil na jugovzhod Slovenije. Med Gorjanci, Kočevskim rogom in Kolpo živi 27.000 ljudi v treh občinah: največja je Črnomelj (339,7 km2), sledita ji Semič (146,7) in Metlika (108,9).

Nekoč zapostavljeni

»Bela krajina je bila lep čas zapostavljena, v zadnjem letu pa je zacvetela, Slovenija jo je spet odkrila,« pove Jože Pečarič, priznani ljubljanski gostinec, čigar korenine segajo v Belo krajino. V minulih tednih smo ga spet ujeli tam, v rojstni vasi Čurile obnavlja domačijo, na kateri je živela teta: »Ker zdaj doma ni dela v gostilni, sem se odločil, da izkoristimo čas.« Pečarič je v Ljubljani odprl gostilno z belokranjskim pedigrejem junija 1969. Trenutno jo vodi njegov sin Jure, vsi pa se radi vračajo h koreninam. »Bela krajina bi nujno potrebovala izboljšanje cestne infrastrukture. Že v času Jugoslavije je bila slabo dostopna, zdaj pa je še slabše,« opozori Jože. Če že ceste niso kdo ve kaj, pa so tam ostali pristni ljudje, ki so ostali zvesti domači zemlji, domačim podjetjem. »Predvsem pa ne smemo pozabiti na srčnost Belokranjcev, ki so šli delat tudi za majhen denar, samo da so imeli službo. Marljivi so, vsi ob službah delajo še doma na kmetijah, ohišnicah, da lahko preživijo. Imajo tudi vinograde in zidanice,« še pove Jože Pečarič. Ni edini, ki se rad vrača v te kraje.

Tam spoznal bodočo ženo

»Moj tast je bil po rodu iz Bele krajine, iz vasi Jankoviči med Adlešiči in Črnomljem,« razloži Peter Vilfan, ki živi v Ljubljani, a sam pogosto z ženo Valerijo zahaja v Belo krajino, kamor sta se vrnila tašča in na žalost zdaj že pokojni tast: »Z Valerijo ji pomagava, saj živi sama.« Peter je tam spoznal tudi bodočo ženo. »Bela krajina je čudovita. Prvič sem prišel tja leta 1977. Ljudje se do danes niso spremenili, še vedno so tako odprti, prijazni, vsak trenutek pripravljeni pomagati drug drugemu. Tu boš vedno naletel na odprta vrata,« poudari Vilfan, ki se z užitkom vrača na ta konec Slovenije. »Možnosti sta dve – ali greš do Ivančne Gorice po avtocesti, pa potem po partizanski magistrali proti Žužemberku in naprej do Semiča. Druga pot vodi iz Ljubljane prek Novega mesta in Gorjancev. Praviloma gremo po prvi, a včasih za spremembo tudi po drugi. Slovenija ni velika, pot ni dolga, narava je čudovita, vsepovsod zelenje.« Po njegovem bi bila pot še krajša, če bi pod Gorjanci zgradili tunel na t. i. tretji osi. »V neposredni bližini imamo tudi čudovito Kolpo. Z ženo se po upokojitvi, ko bova imela še nekaj več časa, vidiva v Beli krajini,« zaključi košarkarski as, z reprezentanco Jugoslavije leta 1978 tudi svetovni prvak, danes pa košarkarski komentator in idejni vodja Košarkarske šole Petra Vilfana, ki je letos jeseni sklenila sodelovanje z ljubljansko Ilirijo.

Bela krajina živi in se razvija. V letu vavčerjev in vnovičnem odkrivanju naše lepe domovine je postala pravi hit. »Letošnja sezona je bila izjemna, poleti so bile vse prenočitvene kapacitete stoodstotno zasedene. Takšnega interesa za dopustovanje v Beli krajini še nismo doživeli. Če bi imeli nastanitev še enkrat toliko, kot jih je, bi jih še vedno vse oddali. Ali so bili za to krivi turistični boni, negotova in tvegana dopustovanja v tujini, privlačna Kolpa ali še kaj drugega, je težko reči. Dejstvo je, da so domači gosti Belo krajino zelo hitro in odločno prepoznali kot zanimivo in privlačno turistično destinacijo, ki ima kaj ponuditi. Zabeležili smo izjemno rast števila prenočitev v primerjavi z lanskim letom. Julija je v občini Metlika prenočevalo 21.000 gostov, v Črnomlju pa 23.000, kar ti dve mesti uvršča med najbolj obiskane kraje v Sloveniji,« pove Rudi Vlašič z Zavoda za turizem, kulturo, šport in mladino Metlika.

Črna človeška ribica v Jelševniku

V Beli krajini ne manjka čiste in neokrnjene narave. Še vedno neodkrit biser je Krajinski park Lahinja, ki na izjemno majhnem območju ponuja sožitje narave in kulture. Je park voda, v katerem je 70 izvirov, kar je na kraškem območju prava redkost. Sprehod se zaključi na ptičji opazovalnici. V info centru Veliki Nerajec, ki je urejen v 250 let stari hiši, lahko obiskovalci podoživijo življenje naših prednikov, pri čemer jih s pomočjo virtualne tehnologije popeljejo skozi celoten park.
Posebnost Bele krajine je zagotovo črna človeška ribica, znana tudi kot črni močeril. Je endemit podzemnih voda belokranjskega kraškega ravnika, kar pomeni, da živi samo tu in nikjer drugje na svetu. Izvir Jelševnik v občini Črnomelj je edina lokacija, kjer lahko črno človeško ribico opazujete in proučujete v naravi, v muzeju na prostem. »Predlagamo sprehod po nadgrajeni Kraški učni poti od Lebice do Krupe. V okviru projekta je urejen dostop do Judovske hiše, postavljena učilnica v naravi, razgledna točka, pridobljena oprema za obiskovalce in didaktična igrala, označeni so elementi dediščine ter zgrajena brv čez Krupo in s tem podaljšana pot za 2500 m. Prav tako je izvir Krupa nahajališče svetovno znane jamske školjke kongerija. V sklopu istega projekta je v občini Metlika urejena Učna pot Obrh ob strugi potoka Obrh. Ob njej so postavljena didaktična igrala, urejeni so okolica izvira, perišče, napajališče in struga potoka,« svetujejo v Razvojnem informacijskem centru Bela krajina. Še en biser Bele krajine je Divji potok, ki izvira nad Srednjo vasjo pri Črmošnjicah in je na prevladujoči dolomitni kamninski podlagi ustvaril zelo razgibano ter slikovito strugo, polno slapičev, tolmunov in brzic. Na družinsko zabavni učni poti boste lahko v vodi ugledali raka koščaka ali srečali navadnega močerada.

Vse je nared tudi za aktivno preživljanje prostega časa. Številni so letos v Belo krajino kolesarili ali pa so kolesa peljali s sabo, tudi z vlakom. Kolpa je bila in ostala poletna magnetna atrakcija belokranjskega turizma. Je nosilka prestižnega naziva evropske destinacije odličnosti (EDEN), kot najdaljša slovenska riviera pa velja za eno izmed najtoplejših, najčistejših in neokrnjenih rek. Najbolj priljubljene aktivnosti so čolnarjenje, vožnja s kanuji, kajaki ali rafti po celotnem toku. Za veslače ni naporna, velja za lažjo in primerno tudi za družine in začetnike. Ob njej so številni urejeni kampi, eden teh je kamp Podzemelj, ki se v celoti razprostira vzdolž reke in tako omogoča pogled nanjo neposredno iz šotora, kamp prikolice ali avtodoma. V Beli krajini premorejo tudi 17 pohodniških poti. Domačini denimo radi povabijo na pohod po Župančičevi poti.

Prva požarna bramba na Slovenskem

V metliškem gradu si velja ogledati Belokranjski muzej, ki je odprt od leta 1951. Stalna razstava s številnimi predmeti, delnimi ambientalnimi postavitvami, slikovnim in dokumentarnim gradivom prikazuje življenje od prazgodovine do sredine 20. stoletja. Uvod v stalno razstavo se začne s petnajstminutnim filmom Podobe Bele krajine. V Metliki je bila leta 1869 ustanovljena tudi prva požarna bramba na Slovenskem. Ob stoletnici so v starem mestnem jedru v dveh stavbah v neposredni bližini gradu odprli Slovenski gasilski muzej, ki je bil leta 2003 poimenovan po dolgoletnem predsedniku GZS in pobudniku za ustanovitev muzeja, dr. Branku Božiču. Obiskovalec si bo v Muzejski hiši Semič, stavbi, ki je stara več kot 180 let, ogledal tri različne razstave. Vsebine so predstavljene z upoštevanjem sodobnih muzejskih standardov, interaktivno, izobraževalno in doživljajsko, poudarek pa je na geologiji, vodi, kraških pojavih ... Muzejska hiša Semič je dislocirana enota Belokranjskega muzeja.

Jagenjček in modra frankinja

Raziskovanje seveda utrudi in Belokranjci se zavedajo, da prazen žakelj ne stoji pokonci. »Zelo radi pogostijo vse. Ko hodiš mimo vinskih goric in zidanic, hitro dobiš prigrizek pa kozarec vina,« nam je povedal že Jože Pečarič. V sklopu turistične ponudbe Bela krajina ponuja dva večja turistična produkta. Prvi, kulinarični Okusi Bele krajine, vključuje deset značilnih jedi, ki jih bo mogoče poskusiti v izbranih gostilnah, drugi, Odprta vrata Bele krajine, poteka od julija do septembra.
Kje in kaj jesti v Beli krajini, zanima popotnika, ki je morda prvič na teh koncih. Začne se z belokranjsko pogačo. Prigrizek dobrodošlice, zaščiten z označbo geografskega porekla, je nizek kruh, potresen s kumino in grobo morsko soljo. Že pred peko v testo zarežejo črte, ki nakazujejo koščke. »V tem je čar, saj pogače ne smete rezati, temveč je trgate, da si jo zares delite. Običaj odpira vrata v belokranjsko dobrosrčnost, kjer pogačo v pozdrav ponudijo skoraj pogosteje kot roko,« nas poučijo domačini. Vsekakor so belokranjski žlinkrofi kulinarična posebnost območja. Vsak gostinski ponudnik jih pripravi na svoj sodobni način ter ob izbranem vinu predstavi gastronomsko zgodbo. Nekje jih postrežejo tudi z značilno okusno poltrajno dimljeno klobaso, nekateri ji rečejo tudi mastenica ali jaglača, polnjeno s proseno kašo. »Priporočamo tudi hrustljavo zapečenega jagenjčka v družbi modre frankinje ali našo zaščiteno belokranjsko pogačo na izbrani turistični kmetiji. Na organizirani delavnici se jo lahko naučite pripraviti tudi sami. Ponašamo se z vrhunskimi vinarji, ki pridelujejo izjemno kakovostna vina. Med njimi imata metliška črnina in belokranjec oznako PTP – priznanje tradicionalnega pomena. Zadnje čase je zelo priljubljeno sortno vino modra frankinja, ki ima prav pri nas največjo vsebnost antioksidantov in tako pripomore k mlajšemu in zdravemu videzu,« še povedo sogovorniki. So pa bili Belokranjci prvi, ki so se zavedli pomembnosti svoje prehranske dediščine. Etnolog Janez Bogataj zna povedati, da je Bela krajina prva slovenska pokrajina, ki je zaščitila svoje jedi, od 2002. tudi pogačo.

Značilnost pokrajine je tudi to, da so se tu srečevale kulture in vere – Rimskokatoliška, Pravoslavna in Grškokatoliška cerkev. Romarjem je dobro znana Znamenita božja pot Tri fare, ki leži v kraju Rosalnice pri Metliki. Cerkev sv. Cirila in Metoda v Metliki je ena izmed dveh cerkva grškokatoliške vere v Sloveniji. Druga, sv. Svetica s pokopališčem, je v Dragah pri Suhorju. Cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih je bila pozidana v drugi polovici 19. stoletja in je tesno vezana na uskoško pravoslavno etnično enklavo v Miličih in Marindolu. Od jeseni 2018 pa je župnijska cerkev sv. Petra v Črnomlju bogatejša za umetniško mojstrovino mozaik svetovno znanega umetnika Marka Rupnika.