Ostali so le vodnjaki

Gozdovi Kočevskega Roga skrivajo številne naravne, pa tudi kulturne znamenitosti. Mogočna drevesa že stoletja kraljujejo v obsežnih gozdovih in dajejo zavetje številnim živalskim vrstam. Poleg bogate in slikovite narave pa tem krajem daje poseben pečat poselitvena preteklost, saj so v teh krajih do izselitve kar šest stoletij živeli Kočevarji. V svoji skromnosti in samozadostnosti so vztrajali v svojem jezikovnem otoku.

Številne kočevarske vasi so po izselitvi leta 1941 ostale prazne. Veliko jih je med roško ofenzivo požgala italijanska vojska v bojazni, da bi se v hišah zadrževali partizani. Po končani vojni pa je bilo ob vsesplošnem pomanjkanju gradbenega materiala veliko ostankov hiš, ki so bile grajene iz obdelanega kamenja, uporabljeno za razne gradnje. Pri tem so bile porušene tudi številne cerkve.

Pred Koprivnikom sem tako naletel na ostanke nekdanje kočevarske vasi Hrib. Mojo pozornost so najprej pritegnila številna stara sadna drevesa levo in desno od ceste, ko sem pa bolj pogledal, sem sredi goščave opazil vodnjak.

Po številnih ruševinah, od katerih so ostali samo temelji sem sklepal, da je bila to kar velika vas. So pa kot nema priča nekdanjega življenja ostali še številni vodnjaki, ki se jih ni dalo "preseliti". Nekateri so bili grajeni tako solidno, da še vedno držijo vodo. Voda je bila takrat dragocena dobrina, no saj je tudi danes, pa se tega žal ne zavedamo. Danes se nam zdi samo po sebi umevno, da nam v neomejenih količinah priteče iz pip v stanovanju...Kakšna panika samo nastopi, če vode zmanjka za pol ure, bog ne daj, da je ni pol dneva...

Takrat pa je bilo drugače, vodo je bilo potrebno zagotoviti za potrebe gospodinjstva in živine. Če v bližini ni bilo izvira, je bilo potrebno zgraditi vodnjake in loviti deževnico. Tako so imele nekatere hiše tudi po dva vodnjaka. V sušnih poletjih pa je v vodnjakih vode tudi zmanjkalo, voziti jo je bilo potrebno iz vodnih virov, ki so bili tudi več kilometrov oddaljeni...

Kolesa zgodovine se ne da zavrteti nazaj. Ni mogoče vrniti tistega, kar je čas vzel, življenje gre naprej in prav je tako. Tako je ostal le spomin na neko obdobje, gozd si bo počasi vzel nazaj tisto, kar so si s svojim pridnim delom prigarale številne generacije Kočevarjev...