Namig za izlet: Obrh pri Dragatušu

Izvir Obrščice. Grajska učna pot.

Vas Obrh pri Dragatušu je potisnjena čisto na rob Obrškega polja ob vznožju hriba, kjer je po pripovedki domoval divji mož. To je danes mirna in lepo urejena vas, o divjem možu, ki je bil do domačinov sicer zelo prijazen, saj jim je napovedoval vreme, pa ni več ne duha ne sluha. Na severnem delu vasice pod previsno skalo izvira Obrščica, domačini temu kraju pravijo Breg. Tu se tudi prične in konča 6 km dolga Grajska učna pot, po kateri v dobrih dveh urah obkrožimo bližnjo okolico s številnimi znamenitostmi.

Sam izvir je bil že od nekdaj zelo pomemben za življenje vaščanov, saj je bil to vir pitne vode za gospodinjstva, tu se je napajala živina, urejeno pa je bilo tudi perišče. Ko je vas v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja dobila vodovod, je pomen izvira upadel, sčasoma ga je zaraslo grmovje, tu pa je nastalo tudi divje odlagališče vsakovrstnih odpadkov. Prizadevni krajani so pred leti odlagališče sanirali in lepo uredili okolico izvira.

Markirana pot nas najprej vodi po kolovozu, ki mu dajejo senco mogočne akacije, do razvaline gradu Turn. Prvotni grad so zgradili grofje Semeniči v 14.stoletju. V bližini je bilo tudi bogato arheološko najdišče. Med domačini kroži zanimiva zgodba, da je v nekem obdobju dvorec uporabljala dunajska gospoda za počitniško domovanje. Takrat je gospa iz Dunaja prinesla in posadila narcise, ki jih tu še niso poznali. Domačini so jih izkopavali in sadili v svojih vrtovih. Rumeni in beli cvetovi kljub temu spomladi še vedno dehtijo v okolici gradu.

Nedaleč od gradu pot zavije levo in pred nami je največji vzpon na poti, ki vodi po zaraščujočih pašnikih med Obrhom in Breznikom. Naslednja postaja je Francoska jama, to je manjše brezno z zanimivo zgodbo. Leta 1809 so Francozi zasedli tudi Belo krajino. Tudi tukaj jih domačini niso najbolje sprejeli, saj so pričeli veljati zelo strogi zakoni. Tako so nekoč domačini v Obrhu ujeli nekaj francoskih vojakov, jih zvezali in vrgli v brezno. Rešil jih je grajski hlapec, vas pa je komaj ušla požigu, s katerim so se vojaki hoteli maščevati.

Pot nadaljujemo po mešanem gozdu, ki daje zavetje številni divjadi. V sezoni gobarjenja se nam ob poti ponujajo različne užitne gobe in gozdni sadeži. Pred desetletji so bili tukaj še pašniki, zato je živina potrebovala vodo. To so pastirji našli v izviru Kotel, mimo katerega nas pot vodi do naslednjega izvira z imenom Sela. Le-ta se imenuje po vasici Sela, ki je tu včasih stala na manjši ravnici. Vaščani so se odselili na bližnje Zapudje, kjer so bili boljši pogoji za življenje. Takrat so iz cerkvice, katere ruševino najdemo v gozdu, odnesli tudi kip Sv. Petra. Od takrat se ta kraj imenuje Pusti Peter. Ob ruševinah so postavljene klopi, kjer se lahko v prijetnem hladu in tihoti gozda odpočijemo. Pot nadaljujemo do Obrlinca, manjšega vinogradniškega območja med Obrhom in Zapudjem, ki je tudi lepa razgledna točka. Po senčnatem gozdu nato kmalu prispemo do sedanje cerkvice Sv. Petra na Zapudju, nato pa se spuščamo vse do Obrha. V vasi stoji cerkev Sv. Lovrenca z zvonikom na preslico in lepo urejeno notranjostjo. Prvotni oltar je bil iz leta 1673, takrat je bila najbrž cerkev tudi zidana. Leta 1842 je cerkev pogorela. Vaščani so oltar in zvonova sicer rešili, vendar oltarja kasneje v obnovljeno cerkev niso namestili. Primernejšega so kupili na Butoraju in ta je stal v cerkvi vse do leta 1891, ko je bil zopet zamenjan. Ta zadnji oltar je bil pred nekaj leti obnovljen, oltarni kipi pozlačeni, obnovljena pa je bila tudi notranjost in zunanjost cerkve.

Krožno pot zaključimo natančno tam, kjer smo jo pričeli, pri izviru Obrščice. Kaj več pa vam s fotografijami ne izdam, raje si te lepote oglejte v živo. Narava se prebuja in to naj bo namig za lep izlet...