Nekdanja logarnica, danes gozdarska koča bo lepša z novo streho

Ob prekrivanju strehe so delavci odstranili nekaj dreves.
Slišim skoraj jokajoč glas Franca Janeža: » ta drevesa sem posadil leta 1956, pa so morala pasti. Najlažje je posekati, če imaš kaj.«

Ta hiša je bila Janežev dom, tu je živel z ženo Danico do upokojitve. Zaposlen je bil pri Gozdnem gospodarstvu Novo mesto, kot vodja revirja na Planini. Usoda mu je vzela sina edinca.

Rosa Mohar v knjigi Gozdarjeva povest piše o njem:
Vse njegovo življenje je še danes tesno povezano z naravo, ki ji je dal vse, kar je imel:«svojo mladost, svoje sanje, vso svojo ljubezen, kar jo premore, svoje življenje. O, seveda, naučil se je tudi jemati od nje.

Skrbel je za gozdarsko kočo, vrt in okolico, sadil rože, grmičevje, drevesa, zato je še toliko bolj občutljiv na vse te posege.
Zasnoval je gozdno učno pot Planina-Mirna gora in prav pri gozdarski koči je
muzej na prostem in začetek učne poti.

Vasica pod Goro mu je prirasla k srcu, imenoval jo je - »moja svetinja«, spesnil je pesem:

POVABILO

V višini, na Planini,
gozdarski dom stoji.
Odet v zavetje jelk in smrek
varuje še planinski cvet,
vrt - cvetnik čudežnih zeli,
ki vabi te in govori:
»Postoj, popotnik, in počij,
narava naj ti da moči,
varuj lepote, naše so,
povzpni na Mirno se goro.
(Franc Janež)