Mladi raziskovalci SŠ Črnomelj nagrajeni za štiriletno raziskovalno delo

Pravijo, da je učiteljski poklic najlepši poklic. No, jaz raje pravim, da je privilegij. To je predvsem zato, ker učiteljem delo z mladimi ne dopušča, da bi se v duši prehitro postarali, ker nam mladi dajejo posebno energijo, tudi zato, ker si lahko učitelj, če to sam želi, vedno najde dodatne izzive s katerimi poskrbi za svojo osebnostno rast, kot tudi za dodano vrednost svojih dijakov.

V prvi vrsti sem geografinja. Moje poslanstvo je ekološko ozaveščati mlade na čim bolj raznolike načine izvedljive v šoli in širše. Vsak september, prvo uro geografije, dijake povabim k različnim ekološko usmerjenim dejavnostim, med katerimi je najbolj zahtevno prav raziskovalno delo. To od dijakov zahteva znanje na visokem nivoju, odrekanje prostega časa, doslednost, vztrajnost in samodisciplino, ki jo premorejo le redki.

Manca Bajuk, Špela Vraničar, Vid Kavčič, pa tudi Zala Pezdirc B. in številni drugi dijaki, ki so se tako ali drugače vključili v naše projekte so dokaz, da mladi zmorejo in da jim ni vseeno. Štiri leta nazaj se nam tudi sanjalo ni, da bomo na skupno temo habitata črnega močerila aktivni štiri leta, na tako visokem nivoju. Pod imenom mladi raziskovalci sta se odvila dva evropska projekta, napisali smo tri raziskovalne naloge, številne članke, se udeležili številnih predavanj in konferenc, osvojili dve zlati priznanji na državnem tekmovanju (za tretje tekmovanje še poteka), srebrno in zlato priznanje na svetovnem tekmovanju mladih raziskovalcev, napisali otroško knjigico o črnem močerilu Rudiju, pa še bi lahko naštevali …

V čast mi je biti njihova mentorica. ob pomoči zunanjih mentorjev smo prišli v fazo, ko moji dijaki o črnem močerilu vedo več kot jaz in ker se zdaj jaz lahko učim od njih. Srednjo šolo Črnomelj bodo zapustili ne le kot maturanti, ampak kot ekološko visoko ozaveščana mladina z ogromno dodatnega znanja, sposobna javnega nastopanja, s kritičnim pogledom na naravo in družbo. Čaka jih študij, kjer bodo to znanje s pridom uporabili, morda celo nadaljevali raziskovalno delo v tej smeri, jaz pa si bom verjetno poiskala nove »žrtve«.

Ugotovitve, do katerih smo prišli, so vredne razmisleka o tem, v kakšnem okolju želimo v prihodnosti živeti. Vsem nam sporočajo, da je nujno poskrbeti za sonaravno ravnanje z okoljem, primerno zavarovati območje nad izviri kjer se nahaja močeril, čim prej zgraditi kanalizacijo v vaseh na vzhodnem pobočju Poljanske gore. Pa ne le zato, ker to pomeni zaščito našega endemita, črnega močerila, pač pa zato, ker si z močerilom delimo vir pitne vode v Dobličah. Kakšno bi bilo življenje Belokranjcev brez tega, si tudi predstavljati ne želimo!

V izredno čast nam je, da je bilo naše delo prepoznano v lokalnem okolju in da smo postali prejemniki občinskega priznanja Breza za leto 2021, skupaj z našim kolegom Silvotom Zupančičem. Zato hvala vsem, ki ste nas spremljali, nam kakorkoli v teh štirih letih pomagali in ker ste nas podpirali. Hvala predlagateljem. Hvala dijakom, ker enostavno STE.