Ljudje ob Kolpi: Miran Jarc

Pesnik in pisatelj Miran Jarc se je rodil 5. julija 1900 v Črnomlju in umrl 24. avgusta 1942 v Pugledu pri Starem Logu.

Rodil se je v družini okrajnega "cesarsko-kraljevega uradnika" očeta Jakoba in matere Marije (rojena Uršič). Njegova krstna botra sta notar dr. Julij Guštin in njegova soproga Dina. Ima še tri brate in sestro, med njimi je najbolj znan zgodovinar Janko Jarc. Osnovno šolo je pričel obiskovati v Črnomlju in nadaljeval šolanje v Novem mestu, kamor se je družina preselila zaradi očetove službe. Na Gimnaziji Novo mesto je prijateljeval predvsem z Božidarjem Jakcem, Antonom Podbevškom in podobno mislečimi kulturno aktivnimi sošolci. V tem času se prične prva svetovna vojna in večina njegovih sošolcev, tudi Jakac, odide na fronto, kar ga zelo potre. Sam je zaradi telesne šibkosti oproščen služenja vojaščine. Po maturi odide na študij filozofije, slavistike in francoščine na univerzo v Zagreb. Po odprtju Univerze v Ljubljani, pa se prepiše na novo univerzo, a študij opusti in se zaposli v Ljubljanski kreditni banki.

28. januarja leta 1934 se na Brezjah poroči s sestrično Zinko - Terezijo Zarnik iz Krtine pri Domžalah, s katero imata dve hčerki: Reziko (kličejo jo Eka) in Marijo.

Ustvarjati - pisati pesmi in tekste prične že zelo zgodaj in že v gimnazijskih časih objavlja svoje prispevke v takratnih glasilih. Je pomemben člen takratnega gibanja "Novomeške pomladi". Po smrti očeta nameni vse svoje literarne honorarje družini, ki nima sredstev za preživljanje.

Med okupacijo, 28. julija 1942, ga italijanske oblasti aretirajo in z drugimi interniranci ga pošljejo v Gonars, a partizani vlak s transportom napadejo na Verdu in rešijo ujetnike. Miran se pridruži partizanom in piše za odporniška glasila pod psevdonimom Janez Suhi, a po dveh mesecih pade v času Roške ofenzive.

Spomin nanj poleg številnih literarnih del obeležujeta tudi dva doprsna kipa Mirana Jarca. Prvi v novomeški Knjižnici Mirana Jarca (avtor Jakob Savinšek) in v OŠ Mirana Jarca Črnomelj (avtor Jožef Vrščaj) ter spomenik v Pugledu (avtor Samo Černač).

Nekatera njegova dela:

Pesniške zbirke: Človek in noč (1927), Novembrske pesmi (1936), Lirika (1940).

Nekaj del iz množice proznih del: Stara zgodba (1922), Črni čarodeji (novela) (1923), Zakleti grad (novela) (1925), Novo mesto (roman) (1932), Pustolovec (1933), Črna roža (roman) (1934), Zakopani zakladi (mladinska povest) (1940), Jalov dom (povest) (1941).

Dramska dela: Izgon iz raja (1922), Ognjeni zmaj (1923), Klic iz grobnice (1924). Vergerij (1927, 1929, 1932)

Prevajal je iz angleškega, ruskega, srbohrvaškega, zlasti pa iz francoskega jezika; pisal pa je tudi ocene in poročila iz angleške, ameriške, flamske, češke, nemške, francoske, norveške, španske, ruske, srbske, hrvaške in seveda tudi slovenske književnosti.