Ljudje ob Kolpi: Franc Cerar

Frančišek (Franc) Cerar, duhovnik jezuit, pisatelj, glasbenik. Rojen 22. januarja 1922 v Dobličah, umrl 10. avgusta 2014 v Mariboru.

»Vojna mi je postregla s spoznanjem: kjer ni Boga, je svet brez vrednot. Partizanstvo moje vere ni omajalo, še več, potrdilo je mojo odločitev za duhovništvo. Potrdilo me je v prepričanju, da je duhovnik za svet potreben. V partizanih sem spoznal, da je vera zdravilo proti zlu in da so ljudje tega zdravila potrebni. Okrog mene je bilo toliko src, ki so gojila sovraštvo, toliko glav, ki so snule maščevanje - moja vloga je bila, da z molitvijo to blažim in kličem blagoslov«, pater Franc Cerar.

Frančišek se je rodil v skromnem kmečkem okolju v Dobličah očetu Francu in materi Mariji (rojena Šterbenc). Po osnovni šoli v rojstnem kraju je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Ljubljani in nato v Novem mestu, a ga Italijani 1942 internirajo v Monigo. Po povratku iz internacije uspe maturirati, nakar je mobiliziran v partizansko vojsko. Čeprav se je 2. svetovna vojna v Evropi končala 9. maja 1945, je Franc Cerar lahko slekel uniformo šele za božič. Le nekaj tednov pozneje - za svečnico 1946 pa je že vstopil v noviciat v Zagrebu. Pri jezuitih je končal študij filozofije (1951) in teologije (1956). V duhovnika je posvečen leta 1955 in prvo službo dobi kot kaplan na Brezju v Mariboru. V letih 1957-1958 se v Dubrovniku pripravlja na zadnje zaobljube, nato do leta 1966 opravlja službo ljudskega misijonarja. Potem je do leta 1973 kaplan pri sv. Magdaleni v Mariboru, nato predstojnik v Rezidenci Srca Jezusovega do leta 1978. V tem obdobju je nekaj časa tudi prefekt malega semenišča. Kot župnik v Mariboru deluje do leta 1992, ko ponovno postane ljudski misijonar in vodja duhovnih vaj in v tem času obišče 600 župnij po vsej Sloveniji. Kot tak je imel tudi zelo preprost in pristen pristop do ljudi, bil je eden prvih duhovnikov, ki je pri poučevanju verouka vzel v roke kitaro in pel z mladino. Temu zgledu so nato sledili tudi drugi.

Bil je nasprotnik komunizma a nedvoumen zagovornik partizanstva, čeprav je brez dlake na jeziku govoril tudi o napakah sistema med vojno. Kritičen je bil do povojnih pobojev. Vedno si je prizadeval za spravo in verjetno javnost najbolj presenetil s svojim stališčem, da bi Titova cesta v Ljubljani morala to ime obdržati, če so ji ga ljudje nekoč že dali.

Je avtor številnih del, tako cerkvenih kot posvetnih: Zapojmo bratje (1967), Zapojmo bratje II (1969), Dobliče in Dobličan škof Janez Vertin (1974), 750 let župnije Črnomelj (1978), Starši in mladostniki (1985), Evangelij na prepihu (1986), Partizan nekoliko drugače (1988), Župnija svete Magdalene v Mariboru (1989), Beseda da besedo (1994), Iz dežele v deželo: duhovne vaje po smernicah sv. Ignacija L. (1997), Ko smrt postane dobiček, Ljubljana (2000), Kdo so jezuiti, Ljubljana (2001), Od partizana do zlatomašnika (2005), Navzkrižja in izravnave (2009), Krka, dolina škofov (2011).

Živel je v jezuitski skupnosti v Mariboru, kjer je v 93-letu starosti tudi umrl.