Ljudje ob Kolpi: Anton Medved

Anton Medved, duhovnik, pesnik, pisatelj, dramatik

Rojen 19. maja 1869 v Kamniku, umrl 12. marca 1910 na Turjaku

Slovo od Bele Krajine

Pozdravljena Krajina brežna,
Rojakov mojih belih dom!
Pozdravljena mi, srca nežna,
Spojena tesno z marsikom.

Pozdravljene mi, loze tihe,
Kamor ne seza solnca svit,
Kjer slavec v noč pošilja vzdihe
Na vejah bukev in rakit!

Pozdravljene, gorice mile,
Ki vas pokriva trtja gozd!
Kako so pesmi se glasile,
Ko tu je zorel bujni grozd!

Pozdravljena kraljica Kolpa,
In Vlahinja in sivi Klek,
Ki na Krajino liki stolpa
Oziraš se že mnogi vek.

Prijazna mesta, ne velika,
A kralji belega sveta:
Črnomelj, Semič in Metlika,
Pozdravljena mi od srca!

(prvih 5 od skupno 16 kitic pesmi Antona Medveda)

Rodil se je v skromnih razmerah družine 11 otrok na Kamniškem Grabnu. Oče Alojzij je bil sodar, mati Barbara pa gospodinja, ki se je veliko udejstvovala v čitalništvu, predvsem kot igralka. Po značaju ji je bil zelo podoben in njena zgodnja smrt ga je močno prizadela. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in čeprav precej živahen dijak se je po maturi odločil vstopiti v bogoslovje, ki ga je obiskoval v letih 1888 – 1892. Prav zaradi velike navezanosti na mamo je pel novo mašo 31. julija 1892 v pokopališki cerkvi na Kamniških Žalah.

Prvo službo je kot kaplan nastopil v Semiču, nato v Črnomlju. Čeprav se je v Beli krajini dobro počutil in raziskoval kulturo in jezik, so njegovi predpostavljeni začutili, da vinorodni kraji niso primerni za nežno umetniško dušo. Ko je bil premeščen v Šmarje je zaprosil za dovoljenje, da bi nadaljeval študij v Rimu, a dovoljenja škofa Missija kljub številnim priporočilom ni dobil, pač pa so ga premestili v Bohinjsko Bistrico. Tu je bil zelo osamljen in škof Jeglič ga je rešil tako, da ga je vzel k sebi za tajnika. Že po dveh mesecih – ob odsotnosti škofa - so ga poslali na avstrijsko Štajersko. Sam je mislil, da v zdravilišče, a izkazalo se je da je šel v poboljševalnico za duhovnike v težavah. Pozneje ga je škof namestil v Ljubljansko Trnovo, gre ponovno na bolniško, potem na Vače, pa zopet zboli in po polletni bolniški službuje na Konjščici. Tukaj hudo zboli na želodcu in konča v bolnišnici v novomeški Kandiji. Po odpustu okreva v Želimljah pri prijatelju Francu Saleškem Finžgarju, z začetkom leta 1905 pa nastopi službo na Preski pri Medvodah. Ko zopet zboli ga škof pošlje na (protialkoholno) zdravljenje v Spodnjo Avstrijo in po rehabilitaciji nastopi službo na Brezovici. Po operaciji vnetega slepiča dolgo okreva na Vrhpolju pri Kamniku in škof mu svetuje upokojitev, saj je zelo oslabel. Finžgar ga priporoči grofu Auspergu in tako 9. avgusta 1908 nastopi službo v župniji Turjak. Čeprav zelo slaboten, dobro opravlja službo in ko se prvič pregreši stroge diete hudo zboli zaradi vnetja čreves in že naslednji dan umre.

S pisanjem pesmi je pričel že v gimnazijskih letih, a se ni navduševal nad moderno in je ostajal v tradicionalnih okvirjih. Takrat je tudi pripravil zvezek pesmi Opevane slike Kamnika in okolice, ki jim je dodal lastne ilustracije. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu, pozneje pa je postal eden najpomembnejših sodelavcev Doma in sveta. Izdal je dve pesniški zbirki Poezije (1905) in Poezije II (1909), zbral je Slovenske legende, ki so izšle 1910. V prozi je zbudil pozornost s ciklom Iz lepih dni, ki jih je objavljal v Ljubljanskem zvonu.

Za Mohorjevo družbo je pripravil izdajo Poezij Simona Gregorčiča. Pisal je tudi drame in si prizadeval ustvariti zgodovinsko dramo po vzoru svetovnih velikanov na tem področju (Shakespeare, Schiller…) s pisanjem v verzih. Pisal je drame o kmečkih uporih, zarotah plemičev, drame iz življenja meščanstva in kmetstva, komedije…

Izjemen ustvarjalni opus je objavljal največ v Domu in svetu ter Ljubljanskem zvonu, prav tako pa tudi v Slovenskem narodu, Slovencu, Vrtcu, Pomladnem glasu, Koledarju Mohorjeve družbe, Koledarju Ciril Metodove družbe, Slovenskih večernicah, Slovenki, Knezovi knjižnici, Mladiki, sodeloval pri Ruski antologiji …

Pod svoja dela se je podpisoval s pravim imenom, uporabljal pa je tudi psevdonime: Bistran, LA, Dolenjec, LV, Filodem, Zdeslav, Novljan.

Kamničani so mu postavili lep nagrobni spomenik – umetniško delo Svitoslava Peruzzija, spominsko ploščo na rojstno hišo, po njem poimenovali ulico in tudi Vzgojno varstveni dom.

Ivan Cankar ga je opisal: »To je bil najlepši slovenski fant: rimski nos, črne oči, mehkobne ustnice, fini glas«.

»V meni se spajati res dve nasprotji. Včasih sem ves (prav iz srca nikoli) šaljiv, brez vsake resnosti, a včasih se me z vsemi močmi oklene resnost. Kadar pri svojem oknu pogledam v svet, navda me taka mržnja in sovraštvo nanj, da kar trepečem. Tako se mi zdi ničev, tako podel, da sem v nekem oziru vesel, da ga namreč ni treba bližje gledati«, piše bogoslovec Anton Medved iz semenišča leta 1890 sestrični Tereziji Karolnikovi.