Kolesarska povezava na trasi neuresničenega projekta železniške proge Črnomelj-Vinica?

Belo krajino radi promoviramo kot zeleno, butično, naravno, povezujemo jo z reko Kolpo in vabimo ljudi, ki uživajo v naravi. Kolesarjenje je za našo idilično pokrajino zelo primerno, zato vabimo avanturiste, družine, kolesarje. Realnost pa je trenutno takšna, da varnih kolesarskih poti v občini nimamo, imamo nekaj v poletnem času zelo prometnih cest (npr Črnomelj-Vinica), zelo nevarnih za kolesarje, ostale kolesarske poti pa so neurejene in neoznačene. Turisti pridejo s poti razočarani, saj naletijo na neurejene poljske poti, velikokrat se na poti izgubijo. To ni lepa slika našega turizma, ki bi moral delovati v skrbi za zadovoljnega gosta.

Neuresničeni projekt železniške proge Črnomelj-Vrbovsko

V naši občini imamo več kot idealen potencial za ureditev urejene, asfaltirane, moderne kolesarske povezave na trasi neuresničenega projekta železnice Črnomelj-Vrbovsko. Kako dobro in zanimivo zgodbo skriva ta trasa, razberemo iz knjige Karla Rustje, Belokranjska železniška proga, ki o tem projektu med drugim piše naslednje:

"Šlo je za predvojno gradnjo železniške proge, ki bi Sloveniji odprla pot na morje. Sekcija za trasiranje državnih železniških prog za povezavo Slovenije z morjem je bila ustanovljena 18. Februarja 1923. Šele leta 1936 je vlada sprejela realen program za gradnjo železniških prog, ki je predvideval tudi gradnjo proge Črnomelj-Vrbovsko. Ljubljanska sekcija Udruženja jugoslovanskih inženirjev in arhitektov je leta 1937 predstavila program javnih del za Dravsko banovino. V njem je bila med drugim poudarjena tudi potreba po gradnji proge Črnomelj-Vrbovsko (42 km). Glavna projektanta za to progo sta bila ing. Maks Klodič in ing. Leopold Stibilj. Na Slovenskem ni bilo pričakovati težav pri gradnji, težavnejša je bila gradnja odseka na hrvaški strani, kjer je bilo treba premagovati 200 m višinske razlike. Politični obhod in razlastitvena razprava sta se začela 14. Julija 1938 v Črnomlju in trajala na terenu 5 dni. Komisijo je vodil okrajni glavar Ivan Legat. Glavni del razprave je bil namenjen postaji v Dragatušu in Vinici ter nakladišču v Kanižarici, kjer bi nakladali rjavi premog iz rudnika premogokopne družbe Bela krajina. Načrtovana proga je bila na slovenskem ozemlju dolga 22 kilometrov. Gradnja naj bi trajala 3 leta. Predvidevali so, da bi na povezavi od Zidanega mosta-Sevnica-Trebnje-Novo mesto-Črnomelj-Vinica-Vrbovsko na Sušak in v Spit vozila po dva para (v poletni sezoni trije pari) brzovlakov, več parov potniških vlakov, sedem parov tovornih vlakov v tranzitu in trije pari lokalnih tovornih vlakov. Železniška uprava se je odločila, da gradi odsek v Črnomlju v lastni režiji, v ta namen so ustanovili »Odbor za graditev proge Črnomelj-Vrbovsko«. Slovesna otvoritev gradbenih del je bila 21. Maja 1939 v Črnomlju. Otvoritev je bila zelo svečana. Svečanosti so poleg številne množice domačinov prisostvovali še tedanji in prejšnji dolenjski poslanci ter pomembni možje tedanje stroke ter politike, med drugim tudi ljubljanski župan dr. Adlešič, duhovščina, vsi župani in odborniki občin, skozi katere so nameravali graditi progo, okrajni načelniki in industrialci. Dogajanje so popestrile godbe, belokranjske narodne noše, gasilci, folklorne skupine itd. Kraj je bil bogato okrašen z zelenjem, s cvetjem in zastavami. Gradbena dela so stekla junija 1939, stekla so zemeljska dela, gradnja postaj in mostov, pri tem so uporabljali za takratne razmere sodobno mehanizacijo. Proga naj bi bila predana v promet leta 1942, ob začetku druge svetovne vojne je bilo po vrednosti opravljenih 47% gradbenih del na slovenski strani, saj so bili nasipi in useki že večinoma končani. Med drugo svetovno vojno so vsa dela obstala in do zaključka proge ni nikoli prišlo." Konec navedb iz knjige.

Namerno smo želeli z opisi velikega navdušenja in volje vseh takratnih političnih predstavnikov in prebivalcev prikazati kako velik potencial ima ta proga lahko tudi danes, če bi le našli nekaj tistega veselja, energije in vizije.

Kako je s progo danes in zakaj mislimo da ima nedokončana železniška proga Črnomelj-Vinica tudi danes zelo velik potencial?

Za mnenje smo povprašali Pavla Mlakerja, univ.dipl.inž.grad., (pooblaščeni inženir (IZS G-4015 / P-0011), iz podjetja IB-KOM, ki ima kar nekaj izkušenj z načrtovanjem kolesarskih povezav v Sloveniji in se je poglobil v zdajšnje stanje trase nedokončane proge Črnomelj–Vrbovsko. Tako pravi:

"Hiter pregled lastništva pokaže, da je južno od Črnomlja, mimo Kanižarice, do Kvasice trasa večinoma v javni lasti, od Kvasice, mimo Sel pri Dragatušu in Dragatuša do Velikega Nerajca trasa ni v javni lasti – na tem delu bi kolesarsko povezavo načrtovali ob regionalni cesti (dograditev ločenih površin za kolesarje). Od Velikega Nerajca, mimo Malega Nerajca, po gozdovih in travnikih med Staro in Novo Lipo, Hrastom pri Vinici ter Sečjim Selom do Učakovcev pa je trasa skoraj v celoti v javni lasti.

Mislim, da trasa predstavlja velik potencial, ki bi ga bilo smiselno razvijati, pri čemer pa se ne bi smeli ustaviti na državni meji, ampak (v sodelovanju s Hrvaško) kolesarsko povezavo speljati vse do Vrbovskega, kjer je tudi velik del trase nedokončane proge še ohranjen.

Ključen podatek pri odločitvi za načrtovanje kolesarske povezave na predlagani trasi pa je Pravilnik o kolesarskih povezavah iz leta 2019 (Uradni list RS, št. 29/18 in 65/19), ki je uzakonil trase državnih kolesarskih povezav. Trasa regionalne kolesarske povezave R19 Kočevje–Črnomelj–Vinica iz tega Pravilnika namreč ravno sovpada s traso nedokončane železniške proge Črnomelj-Vrbovsko."

Kaj nam trasa neuresničenega projekta železniške proge Črnomelj-Vinica ponuja danes:

1. večinsko lastništvo je že javno dobro ali v lasti Republike Slovenije ali Občine Črnomelj, odpade torej strošek odkupa zemlje od lastnikov, del trase na območju komasacije v Dragatušu pa bi uredili ob glavnem cestišču;

2. v večjem delu je trasa že nasuta in pripravljena za nadaljnja dela;

3. obstaja zelo bogata zgodba trase naše polpretekle zgodovine;

4. trasa bi kolesarsko povezala Črnomelj z reko Kolpo;

5. povezava bi bila primerna tudi za družinsko kolesarjenje, saj večinoma poteka po ravninskem delu;

6. povežemo jo lahko s Krajinskim parkom Lahinja in njegovimi naravnimi znamenitostmi;

7. povežemo jo lahko z našim pesnikom Otonom Župančičem in drugimi kulturnimi točkami;

8. kolesarska povezava bi bila namenjena tako prebivalcem naše občine, kot tudi obiskovalcem, s čimer bi dvignili ugled in obisk v naš občini;

9. kolesarjenje po povezavi bi ugodno vplivalo na zdravje ljudi v občini;

10. pot bi nudila alternativno, zdravo in zanimivo možnost športno-naravoslovnih dni za osnovnošolce;

11. turistični in kmetijski ponudniki bi se lahko povezali v skupen produkt …

Naštetih prednosti je veliko, še in še jih lahko naštevamo. Potrebujemo le voljo ter vizijo, ki so jo pred drugo svetovno vojno imeli vsi ključni akterji naših krajev. Finančni vložek v projekt bi se kmalu na več načinov obrestoval.

Morda ob tem le spomnimo na podatek, koliko smo ponudniki nastanitev iz naslova pobranih turističnih taks (brez promocijske takse) iz naslova nastanitev, v preteklih desetih letih prispevali v občinsko blagajno. Približno za strošek enega takega projekta, s katerim bi občina potem lahko kandidirala za evropska sredstva. Skupaj je bilo v občinsko blagajno v zadnjih desetih letih nakazanih 210.481,95 € turistične takse (brez promocijske takse) (Vir; proračun Občine Črnomelj).

Prvopodpisani Bernarda Kump, Stanislav Malerič in Marko Štefanič (odbor za pobudo) smo zbrali podpise civilne družbe občanov, ki soglašajo, da se občina Črnomelj aktivno vključi v projekt kolesarske povezave po poteh neuresničenega projekta železniške proge Črnomelj-Vinica. Prosimo, da pobudo priložite k zapisniku 25. seje Občinskega sveta občine Črnomelj in da se pobuda uvrsti na dnevni red naslednje seje Občinskega sveta. Pobudo naj do naslednje seje preuči tudi Odbor za turizem in poda mnenje.