Franc Brinc: Spomin na gimnazijo Črnomelj, ki je več kot samo spomin...

Rojen sem 8.4.1935 v Gribljah kot peti otrok revnih staršev. Aprila 1941. leta mi je umrl oče in vas so zasedli Italijani in se nastanili v šoli blizu naše hiše. Kot otrok nisem razumel besed vojna in okupacija. Od Italijanov sem dobival pomaranče, ki jih prej nikoli nisem videl. Pogosto sem odhajal v postojanko, kjer sem se v kuhinji najedel makaronov, saj so vedeli, da smo doma revni. Na sosedovem vrtu so Italijani igrali nogomet in pobiral sem žogo, ko je padla na naš vrt. Naučil sem se toliko njihovega jezika, da sem se lahko sporazumeval z njimi.

Vojna se je zame začela šele po odhodu Italijanov septembra 1943. leta. Z odhodom Italijanov se je vse močno spremenilo, saj so v vas prihajali za krajši čas Nemci, Ustaši s Hrvaške, domači belogardisti in partizani. Živeli smo v nenehnem strahu za življenje in pogosto bežali v bližnji gozd pred napadi nemških letal. Zaradi vojnih razmer smo otroci hodili v šolo samo nekaj mesecev, ko ni bilo "hajke" ali ofenzive. V šolskem letu 1944-45 smo imeli pouk samo tri mesece.

V jeseni 1945. leta sem se vpisal v črnomaljsko gimnazijo. Vseh osem let sem bival v internatu v Črnomlju. Vsako soboto popoldne sem šel peš domov 10 kilometrov do rojstne hiše, v nedeljo popoldan pa nazaj z dobrotami v torbi. Ker se mi je zdela hoja prepočasna, sem pol poti tekel. V internatu smo starejši fantje živeli v stari hiši pod "kozjim placom". Pozimi je v sobo pod vrati nosilo sneg, zato je bilo treba vso noč kuriti. Vsi smo se radi prijavljali za kurjenje peči, ker je bilo toplo samo pri peči. Spali smo na lesenih pogradih in se pokrivali z vojaškimi odejami. Prva leta po vojni smo bili otroci v internatu več lačni kot siti. Če sem dobil kje kakšen dinar, sem stekel v pekarno po pol štruce kruha. Fantje smo na nunskem samostanskem vrtu brcali žogo, ki smo si jo sami naredili iz cunj.

Po mali maturi 1948. leta sem nadaljeval šolanje na gimnaziji do velike mature 1953. leta. V teh letih sem se odvadil kmečkega dela. Ko me je nekega večera mama poslala naj nakosim travo za kravo, sem že po nekaj zamahih zlomil koso. Tako je bila moja "odločitev" za nadaljevanje šolanja bolj posledica spoznanja domačih, da nisem na kmetiji za nobeno rabo, ne pa da bi si jaz posebej želel postati bodoči "intelektualec".

Iz gimnazije so mi poleg učenja ostala v spominu še mladostniška prijateljstva, branje pustolovskih knjig med učno uro skrivaj pod klopjo, prva ljubezenska pisma in skrivna srečanja z dekletom, začetek atletike na gimnaziji s prihodom prof. Marjana Kolariča, velika matura in dokončen odhod iz Bele Krajine v "daljnji tuji svet" (vlak na paro je vozil do Ljubljane 4 ure v vagonih bolj primernih za živino kot za ljudi). Z gimnazijskih let se številnih profesorjev ne spominjam po boljših ali slabših ocenah mojega znanja, ki so mi jih dajali, temveč po njihovi dobroti in skrbi za nas dijake. Danes sem jim hvaležen za vse, kar so mi dali tudi kot vzgojitelji za kasnejše življenje.

Najgloblji spomini me vežejo na profesorja telovadbe Marjana Kolariča, ki je v meni odkril talent za teke. Ko je zvedel, da tečem pol poti iz Črnomlja v Griblje, se je pričel načrtno dodatno mučiti z mojim treningom. V 7. razredu gimnazije sem se resneje pričel ukvarjati s tekom "čez drn in strn" (kros) in ni bilo travnika v okolici Črnomlja, da ga jaz ne bi pretekel po soncu ali snegu. Ko sem 1953. leta spomladi postal prvak gimnazije v krosu, me je profesor Kolarič 29.3.1953 poslal v Kamnik na republiško prvenstvo, kjer sem postal mladinski prvak Slovenije. Že naslednjo nedeljo 6.4.1953 pa sem zmagal v Subotici in postal mladinski prvak Jugoslavije. Zmagal sem zaradi belokranjske trme, iz hvaležnosti do profesorja Kolariča, ki je zaupal vame, z mislijo na sošolce in na dekle, ki so vsi pričakovali mojo zanesljivo zmago. Jugoslovanski časopisi so pisali o zmagovalcu iz majhnega mesta Črnomelj. Ob vrnitvi v Črnomelj so me na železniški postaji pričakali sošolci s "črnomaljsko pleh muziko". Plaketa z napisom: "Državni mladinski prvak Jugoslavije v krosu za leto 1953" visi v mojem delovnem kabinetu. Ko mi je bilo med študijem in v življenju pogosto težko, me je pogled na plaketo ohrabril, da nisem odnehal. Danes mi ni žal za napore, ki sem jih vložil v tekmovalno atletiko v Črnomlju in še kasneje v Novem mestu in v Ljubljani. Do uspehov sem prišel z napornim treningom in z belokranjsko trmo. Oboje mi je koristilo tudi v kasnejšem poklicnem in zasebnem življenju.

Čeprav že 70 let živim v Ljubljani, sem še vedno Belokranjec. Rad se vračam v rojstno vas, saj vem, da je moj pravi dom Bela krajina. Ponosem sem, da sem obiskoval črnomaljsko gimnazijo.