Črnomaljski planinci na Strmi peči

V zgodnjem nedeljskem jutru smo se črnomaljski planinci namenili na planinski izlet v Zahodne Julijce, onkraj meje. Rani odhod je bil potreben zaradi malce neugodne vremenske napovedi, ki je v popoldanskih urah grozila z dežjem.

Planina Pecol nas je sprejela obsijana s soncem. Strma peč v daljavi je nezadržno vabila v svoj objem, zato smo se kar podvizali. Po panoramski poti Via Alta visoko nad Reklanico smo prečili južna pobočja Strme peči. Kanin na nasprotni strani doline se je bleščal v slepeči jutranji svetlobi, ko smo urno napredovali navzgor... No, ne bi mogli ravno reči navzgor, kajti debeli dve uri smo pridobili borih sedemdeset višincev. Smo pa prečili izredno razgledno pot okrog vrtoglavih robov in preko razdrtih grap. To je bilo pravo kraljestvo kozorogov in številni tropi so nas začudeno opazovali in seveda pridno prožili kamenje, da smo se počutili kot na fronti.

Končno se je pot usmerila strmo navzgor po travnati dolini Val Viena. Strma travnata pobočja so nas pošteno upehala in komaj smo dočakali uravnavo na sedlu Viena. Tu se je z desne priključila »običajna« pot čez škrbino Forca de Vandul. Po krajšem počitku smo zagrizli kolena v strma vršna pobočja, kajti vremenarji so pravilno napovedali možnost popoldanskih ploh. Nekaj krajših skalnih pragov je popestrilo vzpon, kapitalni kozorogi ob poti pa so nas le brezbrižno opazovali, ko smo se potili proti vrhu. Še krajše travnato pobočje in že smo stali na razglednem vrhu Strme peči. Odprl se nam je prekrasen razgled: mogočna stena Montaža in ostalih Poliških Špikov, Kaninsko pogorje, množica vrhov okrog Reklanice, modre in divje globine Dunje pod vrtoglavo severno steno Strme peči, Karnijci v daljavi in daleč na obzorju Dolomiti. In seveda bleščeči tržaški zaliv na jugu, skratka prava planinska pravljica. V realnost nas je vrnilo oddaljeno grmenje in bele zavese dežja nekje v Dolomitih. Zato smo kar urno krenili navzdol.

Sestop je terjal kar nekaj pazljivosti pri premagovanju skalnih pragov. Mimo bivaka Cividale smo se spustili proti škrbini Vandul. Prej ne preveč strma pobočja so se hipoma prelomila v prepadne vesine in potrebno si je bilo nadeti varovalno opremo. Previdno smo se ob jeklenici spustili v škrbino Vandul. Navkljub pazljivosti so drobi kamenčki nenehno rožljali okrog nas. Varnostne čelade so prišle še kako prav, kajti glava je le ena.

Pod škrbino se je strmina unesla in lagodno smo sestopili do stičišča s potjo Via Alta ter po njej nazaj do planine Pecol. Malce pred planino so se odprle nebeške zapornice in kot mokri kužki smo pricapljali do avtomobilov. Vendar tudi dež ni mogel pokvariti čudovitih vtisov s poti. Preživeli smo nepozaben dan v samotnem kraljestvu Zahodnih Julijcev.