Če se preveč zastrmiš

Včasih so bili pogoji za jadranje v Prilozju fantastični. Takrat smo potegnili iz hangarja naš stari Blanik. Na nebu so kar kipeli kumulusi in čim prej smo morali v zrak. Pustili smo, da so najprej odleteli mlajši piloti, potem pa smo se preizkusili tudi mi, starejši. Tako sem sedel v Blanika tudi jaz. V šlepu je bilo vse normalno in hitro sem bil na višini 1000 m. Pogoji za jadranje so bili zelo ugodni in odločil sem se, da bom letel proti Kočevju. Pihal je sicer blagi zahodnik, kar pomeni, da sem bil proti zemlji počasnejši kot kaže merilec hitrosti. A nič ne de, kmalu sem bil nad Kočevjem na višini 2500 m. To pa je uživanje in letel sem naprej proti Goteniškem Snežniku. Pogledal sem na višinomer in imel 3000 m višine. Skozi kabino me je peklo spomladansko višinsko sonce, čeprav zunaj ni bilo več kot 10 stopinj. Spodaj je bilo vse ravno in hribov sploh ne ločiš. Videti je, kot bi gledal Googlov satelitski zemljevid.

Zakrožil sem še nad Kočevsko reko in nato obrnil proti domu. Čakala me je dolga pot nad Kočevskim rogom, ki je ni hotelo biti nikoli konec. Gledal sem dol in za pristanek je primerna edina flika v gozdu pri Koprivniku. Tu je že z našim Vukom pristal ljubljanski Janez. Višine je več kot dovolj in odločil sem se, da grem po grebenu do Mirne gore. Nekaj višine sem že izgubil. Letel sem nad planinskim domom in podrobnosti ni razločiti. Nato letim proti Gačam. Zdaj je to smučišče Bela, da si Hrvati ne bi narobe razlagali imena. Pogled na smučišče in okolico je enkraten. Krožim nad Gačami in se čudim. Nisem se mogel nagledati te lepote spodaj. To lepoto bi treba pokazati tudi drugim poleti, ko je res kaj videti in početi marsikaj. Dobro, to še čaka in enkrat se bo kdo spomnil, da tisti mesec pozimi ne zadošča, da bi smučišče z okolico zaživelo.

Potem pa naenkrat opazim, da sem zelo nizek in sedla pri Vrčicah verjetno ne bom več dosegel. Zdaj pa bo panika, si mislim. Prislonim se na hrib Mašelj nasproti Gač in nekako visim na nuli. Kje je sedaj ta južni fen, ki nam pozimi večkrat prehitro stopi sneg? Ni ga, pa tudi kumulusi so se razkadili. Letim ob hribu in vem, da je za primerni pristanek nekaj travnikov od Občic in naprej do Podturna, a letališče v Prečni je predaleč, da bi ga dosegel. Takrat čutim, da mi pod ritjo malo zapiha in nekako se privlečem na drugo stran hriba v dolino pred Rožnim dolom. Odpira se mi pogled na Uršna sela in naprej proti Dolenjskim toplicam. Ta dolina iz zraka je zelo lepa, toda ni časa za čudenje. Nabral pa sem toliko višine, da sem se lahko usmeril proti Smuku. Danes jadralnih padalcev ni bilo v zraku. Dvignil sem se še sto metrov in smuknil sem čez preval pri Vrčicah v Belo krajino. Zdaj pa ni več nobenega strahu, da ne bi prišel do letališča. Pošteno sem se nagaral. Spomnim se, da so nekoč vprašali znanega jadralca Miho, ko je obletel tisoč kilometerski trikotnik v alpah, če je naredil kakšen posnetek. On je rekel, da tri, ker za več ni imel časa, čeprav je polet trajal devet ur. Tudi jaz nisem slikal, je pa Franci, ko se je vračal iz potepanja pod Klekom.

Višine ravno nimam veliko, toda nad Vinjim vrhom sem spet pridobil nekaj metrov in gosposko sem se pripeljal do Podzemlja. V daljavi že vidim letališče in pristanem še pred pragom. Tokrat je šlo za las. Ves polet pa je trajal tri minute manj kot štiri ure. Lepo.