Belokranjka, ki se rada vrača domov

Velikokrat je slišati, da se zlasti mladi zadnja leta izseljujejo iz Slovenije, ker v domovini ne vidijo več prihodnosti. A Slovenci so tudi nekdaj odhajali po svetu s trebuhom za kruhom, kjer naj bi imeli bodisi lepše življenje ali pa bi si našli vsaj delo za skromno preživetje. V treh večjih valovih, torej pred prvo svetovno vojno, med obema vojnama in po drugi svetovni vojni, pa je zapustilo domovino kar pol milijona Slovencev.
Ko so odhajali v »obljubljeno deželo«, ljudje navadno niti niso vedeli, kam gredo in kaj jih čaka. Nekateri so pisali domov, pošiljali denar, za seboj potegnili tudi družino, za drugimi se je izgubila vsaka sled (Dolenjski list, M.B.-J.).

Tudi Belokranjci so se izseljevali. Prvi so odšli v tujino iskat srečo krošnjarji.
Marjan Drnovšek je v knjigi Usodna privlačnost Amerike zapisal, da sta se po letu 1839 v Chicagu naselila krošnjarja Janez Gorše iz Semiča in Mukavec (Mukratz) iz Starega trga ob Kolpi. Prav tako so krošnjarske izkušnje imeli tudi naslednji čikaški Slovenci: gostilničar George Černič, gostilničar John Pešel, trgovec Joseph Turk, gostilničar John Witine in številni drugi.

Jože Zavertnik v knjigi Ameriški Slovenci omenja štiri Belokranjce, ki so odšli za zaslužkom v Ameriko in sicer, Joseph Gorše iz okolice Semiča, v Chicagu se je naselil l. 1847, Mathias Kure iz Svibnika, v ZDA je prišel leta 1850, Josef Vertin iz Doblič in Peter Rupe iz Poljanske doline ob Kolpi, ki sta že leta 1845 na polotoku Keweenaw v Michiganu odkrila bakreno rudo. Bila sta med ustanovitelji mesta Red Jacket (danes Calumet), Peter Rupe je bil celo izvoljen za župana tega mesta.

O izseljevanju Belokranjcev nam veliko povedo tudi številke.

Po podatkih Živka Šifrerja je leta 1900 Bela krajina oziroma okraj Črnomlja štel 26.300 prebivalcev, 3502 prebivalca sta bila izseljena.
V Belokranjskem glasniku iz leta 1909 piše, da pri naboru manjka kar 76 % nabornih obveznikov iz Bele krajine, ker so odšli v Ameriko.
Od leta 1880 pa do leta 1910 se je tako iz Bele krajine izselilo več kot 12.000 ljudi (to je skoraj polovica prebivalcev, ki jih je imela Bela Krajina leta 1900). Množično izseljevanje v Ameriko je pojenjalo šele leta 1924, ko so ZDA zaradi izredne množice priseljencev omejile priseljevanje.

Pot je v tujino zanesla tudi Belokranjko Martino Konda. Leta 1984 je odšla za učiteljico v Berlin. Po končanem petletnem učiteljskem mandatu je delo nadaljevala z mladostniki in devet let vodila slovenski radio. Tam je ostala do danes.

Pogovor z Martino o padcu Berlinskega zidu 9.11.1989, življenju in delu v Nemčiji, lahko poslušate jutri, 3. novembra v oddaji na Valu 202, med 10,45 do 11,30.
9. novembra, ob obletnici padca zidu, bo na POP TV ob 19. uri z Martino in drugimi sogovorniki potekala pogovorna oddaja, ki jo bo vodil Miha Drozg.