Na vsebino

80 let od smrti narodnega heroja Ilije Badovinca iz Metlike

Člani ZB za vrednote NOB Metlika so se včeraj udeležili tradicionalne svečanosti v spomin na znameniti pohod XIV. divizije iz Suhorja pri Metliki na Štajersko in v spomin na narodnega heroja Ilijo Badovinca iz Metlike, ki je padel na današnji dan, 12. februarja 1944, v soteski reke Gračnice pri Rimskih Toplicah.

XIV. divizija

1112 borcev XIV. divizije je 6. januarja 1944 iz Bele krajine odšlo na 500 kilometrov dolgo pot na Štajersko. Po 310 kilometrih marša skozi gostoljubno Hrvaško, je divizija prestopila mejo iz Hrvaškega Zagorja v Slovenijo v kraju Sedlarjevo. Na čelu tisočglave kolone hrabrih borcev je bil komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade Ilija Badovinac.

Po težkih bojih na Kozjanskem in Bohorju, kjer jih je začel napadat sovražnik v občutni premoči, jim ja zagodla še zima, tukaj je namreč takrat zapadlo preko 50 cm snega. Divizija je hrabro odbijala vse napade sovražnika, vendar kljub temu utrpela izgube.

Boj v Gračnici

Ko je divizija v visokem snegu in mrazu nadaljevala svoj pohod s pogorja Lisce proti severu in se spustila v sotesko reke Gračnice, je v zavarovanje prehoda ceste Rimske Toplice-Jurklošter bil poslan bataljon Šercerjeve brigade pod poveljstvom komandanta Ilije Badovinca, ki je zavaroval cesto iz smeri Rimskih Toplic.

Na tem mestu je v tem času iz smeri Rimskih Toplic prišla kolona nemških vojakov, ki je za zaščito pred partizani pred seboj kot živi ščit uporabila okoli 25 otrok. Komandant Ilija Badovinac je v težki takratni situaciji izdal ukaz za napad na sovražno kolono, da je le tako lahko zaščitil prehod XIV. divizije, ki je 100 m nazaj prestopala reko Gračnico, pri čemer se je vnel hud boj. V tem boju je bil Ilija Badovinac, medtem ko je zadnji zapuščal obrambni položaj, smrtno zadet.

Ilija Badovinac

Družina Ilije (oče Gabre Badovinac in mama Anđa, rojena Šajatović) se je v Rosalnice preselila iz Žumberka leta 1902. Osnovno šolo je Ilija tako obiskoval v Metliki, po končanem šolanju pa je ostal na domači kmetiji.

Med služenjem vojaškega roka se je izkazal kot dober vojak, za kar je bil nagrajen s činom desetnika. Po vrnitvi domov se je začel aktivno ukvarjati s politiko in se je pridružil levemu političnemu taboru kounistov. Član Komunistične partije je postal spomladi 1942.

V narodnoosvobodilni boj se je vključil 20. maja 1942, ko se je priključil 2. belokranjski četi, iz katere se je kmalu oblikoval belokranjski bataljon, že konec junija 1942 pa Belokranjski odred. Kot borec odreda je Ilija Badovinac sodeloval v številnih bojih na Dolenjskem in v Beli krajini. Tako je sodeloval pri napadu na vojaško utrdbo Hrast, bunker italijanske straže pri Rožnem Dolu in karabinjersko postajo v gostilni Zajc pod prevalom Vahta na Gorjancih.

Že julija 1942 je postal namestnik političnega komisarja bataljona v Belokranjskem odredu, ob reorganizaciji Belokranjskega odreda pa je postal komandant prvega bataljona Zahodnodolenjskega oz. Gorjanskega odreda, ki je največ deloval na območju Gorjancev in Žumberka.

Ob novi reorganizaciji Zahodnodolenjskega odreda je bil Ilija Badovinac 24. decembra 1942 premeščen v Cankarjevo brigado, kjer je postal komandant 3. bataljona. Pod njegovim vodstvom se je bataljon še posebej izkazal v času četrte ofenzive, predvsem januarja in v začetku februarja 1943. Takrat je bataljon ob napadu slovenskih in hrvaških partizanskih enot na italijanske enote, ki so bile poslane v Žumberak kot zaščitnica ostalih enot v smeri proti Bosni, uničil vrsto sovražnikovih posadk. Badovinac se je odlikoval tudi v bojih na Dolenjskem, predvsem pri Žužemberku, ki so potekali med 25. in 28. julijem 1943.

14. septembra 1943 je bil Badovinac razrešen dolžnosti poveljnika 3. bataljona, 24. septembra istega leta pa je bil imenovan za namestnika komandanta novoustanovljene 12. slovenske narodnoosvobodilne brigade. S to enoto je bil aktiven v času šeste sovražnikove ofenzive, z njo pa je novembra 1943 sodeloval tudi pri obleganju Novega mesta.

Zaradi kasnejših nesoglasij je bil konec novembra 1943 premeščen v legendarno XIV. divizijo, kjer je postal komandant 1. bataljona 2. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade »Ljubo Šercer«, s katero se je udeležil tudi znamenitega pohoda XIV. divizije na Štajersko in je kot komandant enote, ki je bila predhodnica ostalim enotam XIV. divizije, prvi med njimi prestopil slovensko-hrvaško mejo na Sotli ter bil tako prvi partizan na Štajerskem.

1. bataljon je 12. februarja 1944 v dolini Gračnice pri Lokavcu varoval prehod divizije preko ceste Rimske Toplice – Jurklošter. Pri tem je prišlo do spopada z nemškimi vojaki, pri čemer je Ilija Badovinac padel.

Za narodnega heroja je bil proglašen 20. decembra 1951.

Avtor: Marjan Kastelic, foto: Ladislav Zupančič, M.K.
Vir: Združenja borcev za vrednote NOB Bele krajine
Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj