Vožnja po edini dostopni poti

Odgovore na opisano vprašanje podajam zgolj na podlagi opisanega dejanskega stanja in opisa bralke. Odgovor je na videz dokaj enostaven, vendar pa dejansko lahko odpre več vprašanj.

Glede na opisano dejansko stanje so zagotovo stekli pogoji za priposestvovanje služnostne pravice hoje in vožnje po določen poti, saj Stvarnopravni zakonik (SPZ) določa, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let oziroma da, stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Glede na opisano je že bralka sama izpolnila potrebno priposestvovalno dobo in je stvarna služnost nastala na podlagi zakona. Pogoji za priposestvovanje se zaradi menjave lastnikov ne prekinejo. Bralka je dedovala od njenih staršev in se zato v priposestvovalno dobo všteva tudi doba, ko so njeni starši izvrševali služnost. Priposestvovalna doba se tudi ne prekine zaradi menjave lastnikov poti, saj gre za uporabo nepremičnine kot take in stvarna služnost velja zoper vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine.

Verjetnost, da bi bralka izgubila edini dostop do nepremičnine je izredno majhna, skoraj je ni. Tudi če bi se v morebitni pravdi izkazalo, da obstajajo okoliščine, ki ne bi utemeljevale vpisa stvarne služnosti v zemljiško knjigo, pa še vedno obstaja institut nujne poti.

Zakaj omenjam možnost, da se služnost morebiti ne bi vpisala v zemljiško knjigo. Na opisano opozarjam (ne vezano na konkretni primer in brez poznavanja vseh podrobnosti) zaradi določb Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) in že citiranega SPZ.

ZZK-1 določa, da če pravica oziroma pravno dejstvo, za katerega zakon določa, da se vpisuje v zemljiško knjigo, v zemljiški knjigi ni vpisana, se šteje, da tretji za to pravico oziroma pravno dejstvo ni vedel, če se ne dokaže drugače. Iz 8. člena ZZK-1 pa izhaja, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve. Približno enako določa tudi SPZ, ki določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.

Skladno s sodno prakso opisano dejansko pomeni, da če neka oseba, ki je morebiti priposestvovala določeno stvarno služnost, ni ukrenila ničesar, da bi se ta njena pravica vpisala v zemljiško knjigo ne more zahtevati vpisa zoper dobrovernega pridobitelja nepremičnine, ki je pošteno ravnal v prometu. Kdo je dobroverni pridobitelj in ali je vedel ali mogel vedeti, da je nepremičnina obremenjena z neko služnostjo pa je stvar presoje vsakega konkretnega primera. Tore presoja o tem ali sta nova lastnika poti, ki je očitno edina pot bralke in ki po njej vozi in je vozila in je očitno v naravi dobro vidna lahko utemeljeno sklepala, da je nepremičnina obremenjena s služnostjo ali ne, bo stvar morebitne presoje sodišča in konkretnega dejanskega stanja. Seveda pa se bo sodišče s tem ukvarjalo samo in edino če bosta nova lastnika podala ugovor v tej smeri.

V primeru, da nova lastnika poti vložita tožbo zoper bralko, sodišče, samo po sebi, ne bo ugotavljalo ali obstaja služnost ali ne. Bralka mora pravice varovati s tožbo ali morebitno nasprotno tožbo.