Navadi jih, da takoj počakajo, ne pa, da takoj hočejo (12)

... nadaljevanje od včeraj.

Starši naučijo otroka počakati. Tako da mu ne omogočijo vsega, kar si takoj zaželi. Za mame je to težje storiti, kot za očete, ker je njihova najbolj priljubljena organizacijsko-vzgojna panoga spotoma opraviti še to in to. Hitro vračunajo otrokovo željo in dete spet takoj dobi vse. Možnosti, kako vendarle opraviti to zahtevno starševsko nalogo je veliko.

"Mami, kupi mi še en sveženj sličic, ki jih zbiram!"

"Še ene sličice bi? Kaj si pripravljen zdajle narediti za to, da greva zvečer ponje?"

Če je odgovor primeren, se dogovorite in po opravljenem delu opravita tudi nakup. Čakal je 5 ur!

"Danes ne. Opraviti moram še to in to, potem bo že večer. Ne gre" Otrok počaka vsaj 12 ur.

"Počakaj!" je zelo uporaben način.

"Koliko časa?"

"Do srede. Zmenjena sva, da v sredo dobiš še en zavojček."

"Jaz hočem še enega zdaj!"

"Verjamem, da hočeš. Dobil ga boš v sredo."

"Mami, daj mi čaj!"

"Roke imam zasedene!"

"Mami jaz sem žejna, zdaj mi daj!"

"Če se ti tako mudi, si sama vzemi!"

"Ne, ne bom!"

"Potem pa počakaj!"

"Ne, ne bom!"

"Prav!" In mama dela svoje ter se ne ozira na otroka. Potem v miru nalije pijačo.

"Zdaj pa ne bom!"

"Prav, tudi jaz sem žejna!" Otrok je čakal, ni čakal - izsiljeval je, in zdaj ni dobil ničesar. Sama si mora naliti, drugače bo pač žejna. Naslednjič si raje vzame sama ali pa v miru počaka, da ji postreže mama, ko je ona pri volji - morda ćez minuto ali dve.

Se nadaljuje jutri ...