Astronomija in astrofotografija na rodni grudi (4)

Astro - foto safari oz. kako sem “skoraj” vso opremo v morje zmetal

Da ne bom vedno objavljal suhoparnih podatkov, sem se tokrat odločil, da napišem nekaj malo bolj zanimivega.

V petek. 12.4., se je astro-foto sekcija foto kluba Črnomelj (Gregor Hutar in jaz) odpravila na otok Pag, bolj natančno, 7 kilometrov severno od mesta Novalja. Avto, Ford Fusion, sva napolnila do zadnjega kvadratnega centimetra, prostora bi mogoče še bilo za spominsko kartico, ampak ne večjo kot 512 Gb. Pot je minila kot bi trenil, ob sproščeni debati in dobri glasbi. Ob prihodu v mesto Novalja, sva se prvo oborožila v lokalni trgovini s hrano in pijačo, kmalu zatem pa okrepčala v apartmaju, kjer sva pustila vse ne nujne stvari za nočno avanturo.

Okoli 19:30 sva se odpravila na temno lokacijo, kjer pa naju je pričakalo neprijetno presenečenje. Še nedavno, razrita in skoraj neprevozna pot, je sedaj lepo utrjena in zelo široka cesta, ki čaka polaganje asfalta. Ob cesti so že pripravljene luči javne razsvetljave in več hidrantov. Gradi se namreč ŠE ENO kopališče/kamp. Precej slabe volje sva začela postavljati opremo, ko je preko neba preletel Muskov Starlink; še ena od stvari, nad katero astro fotografi nis(m)o navdušeni. Po postavitvi opreme, polarni nastavitvi in nastavitvi vodenja, sva začela z zajemom. Jaz sem se odločil za galaksijo Vetrnica (Messier 101), Gregor pa za kombinacijo meglic Srce in Duša (IC 1805 in IC 1848).

Medtem, ko je oprema zajemala šibke fotone, se je Gregor spravil k dokumentaciji dogodka, jaz sem se pa lotil postavitve pametnega teleskopa Dwarf 2. Vsake toliko sva preverila stanje opreme in ob mrzli pijači in toplem vremenu uživala v jasni noči, ki jo je kazil edino boter Mesec. Z fotografiranjem sva nadaljevala pozno v noč, na koncu so naju čakali samo še kalibracijski posnetki, ki pa sva jih tudi uspešno naredila. Odlično, ena jasna noč je bila za nami in kar nekaj uporabnih podatkov.

Po precej kratki noči, sva se z Gregorjem pridružila kolegu iz foto kluba, Gorazdu, ki je prišel na Pag fotografirat ptice. Jaz sem pač antitalent za fotografijo in sem medtem, ko sta ona dva v objektiv lovila ptice, delal razne panorame Velebita. Po precej napornem dopoldnevu in popoldnevu, sem opazil v Gregorjevih očeh neko iskro, in sem mu predlagal, da gre zvečer raje spat, kot pa z menoj na teren. Zakaj? Zato, da bo zgodaj zjutraj pripravljen na fotografiranje ptic....; upam, da mu (jima) je uspelo.

In tako sem se pozno popoldne odpravil na teren, sam samcat. Nisem se bil pri volji peljat na moj ljubi “plac”, tako da sem se odločil, da bom preizkusil novo lokacijo, le streljaj stran od Stare Novalje. V turistični sezoni, je prostor pasja plaža, izven sezone pa od boga pozabljen prostor.

Hitro sem sestavil opremo, polarno nastavil teleskop, potem pa....

Tukaj se začne “naslov” tega prispevka. Nič ni delalo. No, skoraj nič. Pri poskusnem zajemu treh sekund, mi je zamrznila kamera. Ko sem napako odpravil, mi je odpovedala kamera za vodenje, takoj zatem so mi prenehali delovati vsi programi za zajem in vodenje. Edina stvar, ki je delala, je bila montaža teleskopa. Po skoraj dvo urni telovadbi, preverjanja povezav kamer, ponovnih zagonov računalnika ipd., sem opazoval tisto gmoto vode (morje) in se spraševal, če naj vse skupaj zabrišem noter, se usedem v avto in se odpeljem nazaj v apartma, odprem mrzel hmeljev napitek in pozabim na vse skupaj. NE, še enkrat bom poskusil, pravim sam sebi (konec koncev ni lepo, če onesnažuješ naravo), ponovno zaženem vse skupaj in VOILA, vse dela, tako kot mora. Predvidevam, da me je oprema poslušala, slišala vse tiste neprimerne besede in s senzorji zaznala moje geste, da je popustila (še dobro, da pametnejši popusti). Na koncu odlična noč, mogoče malo naporna za moje živce, ampak podatkov sem pa zbral dovolj.

V apartma sem prispel ob 5:00, ob istem času, ko se je Gregor prebujal in odpravljal na teren....

Po kratkem spancu in čakanju, da se Gregor in Gorazd vrneta, sem na brzino preletel skozi vse podatke; tako podatke glavne kamere, kot tudi podatke zbrane z Dwarf2 teleskopom (super zadovoljen). Po kosilu, sva naložila avto in se ležerno odpravila domov v Belo krajino (tam, ko je najlepše).

Rezultati? Spodaj v galeriji si lahko ogledate posneto in obdelano fotografijo M101 (galaksija Vrtinec), zajema je za dobrih 9 ur, ostale fotografije (terenske) so delo Gregorja (hvala za odlično družbo). Sedaj me pa čaka mogoče še težja naloga, in sicer ta, da najdem temno lokacijo, na turističnem otoku. Držite pesti; ter seveda jasnega neba, dobrega motiva in oštrega fokusa!