Za hude čase

Ko mi gre v življenju dobro, sem ponavadi polna odličnih sklepov o zmanjšanju materialnih dobrin v svojem domu. Prečistimo svoje domove in bodimo srečni, ne potrebujem predmetov in stvari, donirala bom pol omare in izmenično prala dve majici, sedmero spodnjih hlač in en sam modrc.

Potem pa me kot strela z jasnega doleti tisti mesec, ko moram zaključiti porodniško (»kot strela z jasnega« - itak, ker nikoli ne veš, kdaj te bo v življenju doletel julij) in kar naenkrat se na vhodnih vratih začnejo izmenjevati GLS, DPD, Pošta Slovenije in kar je še teh dobrih mož v kombijih, ki prinašajo darila nesamozavestnim gospem in gospodom v srednjih letih.

In kakšen dan po tem, ko se zavem, da je julij in da moram v službo, me lahko najdete med enim od nočnih pestovanj Otroka 3 ob štirih zjutraj naročati izredno važne reči, ki ne morejo počakati do normalnejših ur, kot na primer izbor pravih čajev, stojalo za prenosnik in unikatno ročno izdelano skodelico. Zakaj?

Zato. Ker sem pod stresom. Ja, hvaležna sem, da imam službo. Še celo prvič imam to možnost, da se imam po porodniški sploh kam vrniti v službo. Ampak, kaj pa, če sem čisto premalo precrkljala Otroka 3? (Odgovor: Nisem, ker ga skoraj ne morem nositi po rokah in v traku, kot sem ga – in ko Otrok 3 želi crkljanje, se dokaj enoznačno vrže v tvoje naročje.) Kako bom nadzorovala, koliko sladkarij sta že pojedla Otroka 1 in 2? Kako bom sploh vedela, kaj ju zanima ta trenutek, saj ju komaj kaj vidim? Zakaj, oj, zakaj se nisem z njima več družila, ko sem imela priložnost, trikrat se bom obrnila in bosta delala izpit za avto in odšla, kamor bosta želela? Zakaj toliko vpijem nanju zaradi brezveznih stvari, čeprav sta fantastična otroka in se res trudita narediti vse, kot je treba? Kaj, če mi je odmrl tisti del možganov, ki ga potrebujem za delo in ne bom ničesar več znala?

In potem se nek ventil v mojih možganih odloči, da stres = grozeče pomanjkanje in moram a) nekaj kupiti ali vsaj zelo dolgo gledati po spletnih trgovinah, ali b) pojesti banjico sladoleda. Vse z namenom, da si naberem zaloge za hude čase, ki se nezadržno bližajo – vsaj sodeč po tistem ventilu v mojih možganih. Obetajo se hudi časi, zato mi mora dobri mož z belim kombijem prinesti nekaj, kar bo iz hudih časov naredil lepe ali vsaj povprečne čase.

Muči ta težava sem shranjena Sprejemam nasvete, kako se teh impulzov rešiti. Zdi se mi, da smo ženske (nabiralke, kakopak) še posebej nagnjene k temu. Ali se to sploh da (ajde hekerji, popoldanska zabava)? Ker skodelic se kr hitro nabere za pol omarice in preveč skodelic me bi spravljalo v sam stres.