Skrivno življenje mamic na porodniški
Dan se je začel solidno. Z možem sva skupaj spila kavo in skoraj celo spregovorila kakšno besedo. On mi je povedal, ob kateri uri se namerava vrniti iz Ljubljane in jaz sem postala spričo informacije nekoliko depresivna. Sočasno sva verbalno usmerjala Otroka 1 pri pripravljanju za šolo, kar je posebno za moje živce zelo kompleksen proces.
Ker sem trmasta, Otroka 1 vsako jutro spremim do šole peš. Tudi danes, ko se je zlival z neba tako zdrav jesenski dež, da bi človek skoraj verjel, da je globalno segrevanje izmišljotina, sem mu nadela gumijaste škornje in ga nagnala ven. Saj veste, ko smo bili mi mladi, smo hodili v šolo na minus dvajsetih stopinjah deset kilometrov peš vsak dan. V obe smeri, v šolo in domov, smo morali navkreber. V očetovih škornjih, ker smo imeli pri hiši samo za ene škornje.
Po vrnitvi s tega sprehoda g. Moža ni več, čakata pa me Otrok 2, ki je že drugi dan na bolniški in Otrok 3, ki ne ve, ali je bolj lačen ali bolj zaspan ali ga bolj kakat. Ker sem bedna, Otroku 2 prižgem eno dooolgo risanko in odpravljam težave Otroka 3. Ker je mednarodni teden nošenja otrok (ali mogoče ker sem lena in se mi ne da pol ure zapraviti za njegovo uspavanje), ga zamotam v trak in življenje se nadaljuje. Vžgem Vesoljčka, kakor se imenuje moj robotski sesalec. Deset minut sedim na stolu, postavljenem sredi kuhinje in ga opazujem pri delu. Ker sem nekoliko zmešana od neprespanosti, se mu smejem, ko naskakuje barske stolčke. Potem začutim poseben naval energije in po dveh mesecih pobrišem tla. Cel dan se ne morem načuditi, kako čista tla imamo lahko pri nas.
Po kosilu izkoristim priložnost sočasnega spanja Otrok in skočim na pomembno misijo – nabavit »tegle« za nove lončnice, ki mi jih bo neka dobra oseba poslala kar po pošti. Česa vse ne prodajajo na tem fejsbuku. Domov grede se ustavim v trgovini. Zadnji čas je, da se spravim v red in se začnem prehranjevati zdravo. Nakupim nekaj sadja in zelenjave in vnaprej vem, da bom najbrž 20% eventuelno vrgla proč, ker je ne bo noben porabil.
Pridem domov in dobim Otroka 2 in 3 v roke. Otrok 2 se igra. Otrok 3 dela to, kar delajo dvomesečni dojenčki. Grem pobrat Otroka 1 v šolo. Eno uro časa ima do glasbene šole, ampak mi usput omeni, da mora jutri prinesti v šolo jesenske plodove. Jaz pri sebi preklinjam izobraževalni sistem (ki je vedno primerna žrtev) in se sprašujem, kaj spada pod definicijo jesenskih plodov in kaj smo svoj čas pod to besedno zvezo v šolo vlačili mi. Otroka 3 namotam nase, Otroka 2 zamotam, ker je prehlajen in gremo rit po tleh za želodi. Spotoma v gozdu poberemo piksno od pira, saj veste, priložnost za dober vzgled za otroke. Samo moram se spomniti, da jo jutri zjutraj damo ven iz vrečke z ostalimi jesenskimi plodovi. Učiteljica najbrž ne bi prav razumela, če bi jo prinesli s sabo v šolo.
Z vrečko jesenskih plodov in piksno se poženemo proti domu, ker nas baše cajt do glasbene šole. Otrok 1 je sicer tako utrujen, da me vmes parkrat vpraša, kaj se dogaja. Otrok 2 doma v trenutku zaspi na kavču. Otrok 1 odide. Otrok 3 se valja po tleh, ker je zdravo.
G. Mož in Otrok 1 prideta domov. Končno je vsa družina zbrana, ampak Otrok 3 hoče spati, tako da se odstraniva v spalnico, kjer se pol ure mantram s šuškanjem in poraženo vrnem v kuhinjo skupaj z budnim Otrokom 3. Ostali so tačas že pojedli in g. Mož se odpravlja od doma. Otrokoma 1 in 2 spet z namotanim Otrokom 3 na sebi umijem zobe in ju pospravim spat.
Privlečem ven računalnik, ker moram napisati blog, jebelacesta. Otrok 3 si želi spat. Pustim računalnik in grem na novo rundo uspavanja, ki zdaj traja dve uri. Vmes pride iz sobe Otrok 2 in mi pove, da je on samo malo zaspan in ko bo velik, bo vozil traktor New Holland. Zmenjeno.
Vsi Otroci spijo in jaz se z računalnikom zavalim na kavč. Napišem dva odstavka in petkrat zaspim. Mine ena ura in jaz nisem ničesar napisala. Zbudi me g. Mož. Malo ga nalajam, takole iz navade. Kar je ful dobro za srečo v zakonu.
Tako. Ura je že petek in vi ste se menda kaj več naspali od mene. Ampak danes je nov dan. Danes bom res jedla tisto silno zelenjavo in nikakor ne piškotov pomakala v glaž evrokrema, pa spat bom šla tudi ob bolj normalni uri. Upam.
Nezaslišana
Nezaslišana je ženska na sebi lasten, nefiltriran način, a z neskončno ljubeznijo in veliko humorja, ki je za to vse nujen. Obožuje besede v našem in v tujih jezikih, če pa ji kakšna manjka, si jo kar sama izmisli. Poganjajo jo dobre knjige, smeh, močna kava, želja po ustvarjanju in po dogodivščinah z možem in dvema otrokoma – v pričakovanju tretjega. Želi povedati tako kot je v resnici – razen, če se da narediti bolj smešno.