Pred nosom ... (65)

Pa še en meter…

Na morskih počitnicah nedvomno vsak tu in tam sanjari, kako bi bilo lepo jadrati s kakšno lepo barko ali poslušati brnenje motorja na jahti, naokoli modrina morja, sinjina neba in kak kamnit otoček na horizontu. Svoboda, veter, šumenje valov…

Kot marsikdo sem povsem nehote izvedel, da se po Jadranu z razkošno jahto prevaža vedno nasmejani nekdanji košarkaš, čarovnik žoge, ena najbolj markantnih osebnosti sodobne pop kulture. Jahta, s katero se prevaža, je seveda razkošna. Plavajoča palača. Možak za najem plačuje cel milijon na teden. Ob tem sem se hipoma zdrznil. Razumem, da imajo nekateri radi dražje stvari, da uživajo v lesketajočih se modnih dodatkih, da jim imponira bliskanje fotoaparatov okrog njih, da se radi kopajo v pozornosti javnosti. To resnično ni problematično: če si kdo lahko privošči luksuzne dobrine, si jih pač naj. Bog mu jih požegnaj. A vseeno: milijon za en teden plovbe je pretirana številka. Za milijon srednje veliko naselje v Afriki verjetno lahko živi celo leto, njegovi prebivalci pa se dvignejo iz popolne revščine, celo lakote. Kako se lahko ljudem, kot je ta naš veliki 'čarovnik', ob odpiranju dragocenih buteljk, katerih vrednost prekaša mesečno plačo učitelja pri nas, to dejstvo ne priplazi v zavest, malce pokvari užitka njegovim brbončicam?

Luksuz je seveda relativen, za nekoga je to že kratek dopust, vikend na morju. Na drugi strani pa omejitev praktično ni. Vile rastejo, množi se število kopalnic opremljenih z zlatimi straniščnimi školjkami, avtomobili so vse hitrejši in narejeni iz vse dražjih materialov, jahte pa vse daljše. Evolucijski psihologi so tak tip obnašanja, ko posameznik kupuje ali se obdaja s stvarmi, ki jih sploh ne potrebuje oz. jih potrebuje samo zato, da pokaže, da si jih lahko privošči, opisali kot 'pozornost vzbujajočo porabo'. Predvsem alfa samci se torej obdajajo s stvarmi, ki jih izrabljajo za vzbujanje interesa, seveda najprej predstavnic nasprotnega spola, potem pa tudi morebitnih tekmecev, ki jih s tem odvračajo od preračunljivih nakan in podobno. Ko 'čarovnik', namesto da bi najel dvajsetmetrsko plovilo in užival v anonimnosti, raje najame stometrsko palačo na vodi, s tem odkrito kaže, da se ni zmožen upreti tistim globoko vsajenim instinktom, ki si jih delimo z večino živalskih sorodnikov. Le da smo v tem, kot drži za večino področij naših življenj, bistveno bolj 'uspešni' od njih.

Ko torej to evolucijsko postavljaštvo postane ekscesno, ko se nekateri začnejo obnašati kot kralji, ki nastopajo v mitoloških zgodbah, takrat to lahko postane destruktivno. Razumem, da ima kdo v svoji zbirki avtomobilov recimo rdečega ferarija ali veyrona, ne sprejemam pa zlahka, da si kdo zaželi deset ali celo dvajset ferarijev, v različnih barvah. Naš notranji moralni čut, ki je vsajen globlje kot vse tisto, kar nam v glavo vbijajo v šolah, cerkvah, družinah, se sproži, kot bi šlo za alergijsko reakcijo, kot bi nam nekdo pod nos podtaknil pokvarjeno meso. Tu ne gre torej za ceneno moraliziranje ali celo za kakšno ideološko manipulacijo, ki bi vodila v družbo enakih, kar smo nekoč že poizkusili in dobro videli, da ne deluje. Ko oblastniki ali vodje najbolj vpijejo o skromnosti in odpovedovanju, takrat zadeve najbolj smrdijo, takrat se običajno izkaže, da tisti, ki pridigajo, živijo v pregrešnem bogastvu. Ne glede na to, v kakšnih opravah paradirajo po svetu in kakšna pokrivala imajo na glavi. Takšni ekscesi se nam zdijo v globokem nasprotju z velikokrat nenapisanimi, a zato nič manj zavezujočimi pravili, ki določajo bivanje človeških skupnosti.

Pred nekaj leti me je znanec, s katerim sva debatirala na otvoritvi mojih slik, opozoril na tipa, ki je vstopil v prostor in dejal, da ima 'na sebi' deset tisočakov vredna oblačila. Meni, ki na obleko ne dam veliko, se je to zdela perverzna vsota, seveda sem duhovičil, da bi možak moral namesto jakne, ki jo bo naslednje leto mogoče že zavrgel, raje kupiti kakšno sliko. Tega 'filma' seveda nisem videl. Ljudje, ki dajo za čevlje tri ali celo več tisoč evrov, za pas za hlače pa dva tisočaka ali celo več, praviloma o tem ne razmišljajo. Raje se sončijo v zavistnih ali občudovanja polnih pogledih, ki jih božajo z vseh strani. In razmišljajo o tem, kako je njihova dvajset metrska jahta postala premajhna. Se je na nek način skrčila. Enako kot njihovi vzorniki, ki pogledujejo na svojo stometrsko in se mrščijo. Obraz jim za trenutek razjasni misel na novo masko proti covidu, ki jo bo draguljar končal naslednji teden in bo stala milijonček in pol…

Kako sploh reševati te probleme? Najbolj elegantna možnost je tako osovraženi dvig davkov, a ne na strani prihodkov, ampak tam, kjer se začenja 'pozornost vzbujajoča poraba'. Zagovorniki nizkih davkov kot lajne ponavljajo ponarodelo laž, da denar, ki ga bogati z davčnimi odpustki in olajšavami privarčujejo, kaplja navzdol, k nam ostalim. Vedno se izkaže, da gre ta denar ali v špekulativne nakupe delnic ali za luksuz. Navzdol ne prikaplja prav veliko. Mislim, da bi se morali tudi zaskrbljeni milijarderji strinjati, da tista desetina več, ki jo bodo odšteli za meter ali dva večjo jahto, ni tak bav-bav…

Slika: Erik Mavrič, Pred jutrom, 2019, oglje na papirju, 174,5x100cm

Erik Mavrič (1979, Koper) je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je diplomiral leta 2004 ter magistriral leta 2008. Do sedaj se je predstavil na številnih samostojnih razstavah, nazadnje v Galeriji Insula v Izoli (2019). Sodeloval je tudi na več skupinskih razstavah. V času študija je prejel Študentsko Prešernovo nagrado (2002). Živi in ustvarja v Krškem.