Pred nosom ... (58)

Kdo je zadaj???!!!

Ena izmed najbolj razširjenih metod za diskvalifikacijo nasprotnikov ali preusmerjanje pozornosti z dejanskih problemov je izpostavljanje grešnega kozla. Tistim na položajih, ki se jim zdi, da razkritje nečednosti ali resnice lahko ogrozi njihov udobni položaj, hitro pride prav kakšna oseba ali skupina ljudi, na katere pokažejo s prstom. Javnost ali vsaj njen del pa skoči nanje z vso silovitostjo, lop po kozlu, on je vsega kriv.

V srednjem veku je na grmadah zgorelo na deset tisoče žensk, po nekaterih razlagah celo na sto tisoče. Česa so bile krive? Hm. Največkrat so bile odgovorne za nevihte, ki so stolkle pridelek, za bolezni, ki so se pojavile v družbi, za takšne in drugačne nevšečnosti, pravzaprav za skoraj vse. Karkoli se je neprijetnega zgodilo, so ljudje najprej pomislili na mračne sile, utelešene v teh, največkrat pametnih ženskah, ki so recimo med drugim obvladale zdravljenje z zelišči. Seveda je nastradalo tudi veliko žensk, ki s 'sumljivimi' zdravilskimi dejavnostmi niso imele nobene zveze. So se pač komu zamerile in zlobnim manipulatorjem ni bilo treba storiti nič drugega, kot da so natvezli oblastem kakšno zgodbico, recimo da so videli, kako se je takšna oseba odpeljala ponoči na metli, najpogosteje na kakšno zborovanje pri hudiču. Sledilo je grozljivo mučenje, po neizbežnem priznanju pa še gorka grmada. In je bilo pravici zadoščeno. Zdi se, da marsikomu danes ta logika še vedno 'dobro' služi. Ko v javnost pride kakšna močna informacija, ki lahko potencialno ogrozi interese določenih ljudi na položajih, kar naenkrat ni pomembno, ali to drži, se sklada z dejstvi in je torej informacija resnična, ampak ogroženi akterji hitro začnejo ponavljati tako ljube sintagme: kdo je spravil v javnost to informacijo? Kdo stoji v ozadju tega 'puščanja' informacij? Kdo 'rovari'? Tisti, ki spremljamo politične debate zadnjih nekaj desetletij in nam teorije zarote niso najbolj prepričljiv način razlage stvarnosti, se pogosto zabavamo, ko določeni akterji namesto realne analize začnejo vpiti, da za vsem stojijo Murgle, skrite lože, Rotchildi, Bill Gates, Soros, se pravi tisti, ki s skoraj čarovniškimi zmožnostmi manipulirajo z nemočnimi, si jih podredijo, da sledijo njihovim mračnim načrtom. Takšno magično razmišljanje je globoko zakoreninjeno v naši naravi. Poosebljamo vzroke naravnih pojavov, za katerimi vidimo božanstva: že stari Grki so mislili, da bliske meče iz neba Zeus Gromovnik, da morje razburka Pozejdon in podobno. Namesto trezne analize vzrokov in soočanja z dejstvi, se raje oprimemo personifikacije ali koncentracije širokega spektra vzrokov, ki so pripeljali do določenega stanja, ki nam recimo ni ljubo. Odgovornost naprtimo eni osebi in jo tako nehote postavimo na piedestal, ji pripišemo preveliko moč in vpliv. Seveda se mojstri politikantske manipulacije te strategije poslužujejo premišljeno, saj s tem pozornost javnosti odvračajo od problema samega. Predvsem pa od tega, da bi njih same kdo povezal z njim. Najdejo 'grešno' dušo, ki jo lahko javnost pribije na križ, jo žrtvuje za višji cilj. Oni sami pa ostanejo neomadeževani.

Problemi pa ostajajo tako nerešeni. Ko so včasih zažgali kakšno čarovnico, ker naj bi povzročila točo in uničila pridelek, to najverjetneje ni rešilo problema. Toča je znova udarila in bo še naprej občasno spravljala ljudi v obup. Pred nedavnim smo imeli v naših krajih hudo ujmo, ki je postavljala žalostne rekorde. Kmalu so se razširile novice, da so bile za to katastrofo krivi preleti letal, ki naj bi 'nekaj spuščala'. Se pravi, da bi lahko hitro našli nekoga, ki je 'ukazal' te prelete in bi ga torej mirno lahko spravili na grmado…

Kako presegati takšne blokade, ki preprečujejo trezne ocene in potencialne rešitve? S strpno vztrajnostjo, z mirnim, argumentiranim navajanjem prepričljivih razlag, z dialogom in seveda z obveščanjem javnosti. Odgovorni ob tem pogosto glasno protestirajo, da gre za 'medijski linč' ali celo 'pogrom', a pritisk javnosti jih včasih vseeno prisili, da se potegnejo nazaj in načrt 'grmade' pospravijo v predal. Do prve prilike, ko moramo spet prisluhniti in dvigniti glavo.

Slika: Silvester Plotajs – Sicoe: Pollockove sanje, 2019, 200 x 300cm, olje na platnu

Silvester Plotajs Sicoe se je rodil 12. aprila 1965 v Ljubljani. Leta 1988 je diplomiral pri profesorju Emeriku Bernardu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter tam nadaljeval podiplomski študij iz slikarstva pri profesorju Gustavu Gnamušu in iz grafike pri profesorju Lojzetu Logarju. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Kot svobodni umetnik deluje v Ljubljani. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini in se tudi velikokrat predstavil tudi samostojno. Njegova dela visijo v številnih javnih in zasebnih zbirkah.