Pred nosom ... (49)

Izobrazba, matura in Pink Floydi

Ena izmed najbolj priljubljenih pesmi moje mladosti, še danes pogosto predvajana, je bila znamenita 'We don't need no education,' nepozabnih Pink Floydov. Pesmi ni kaj posebnega očitati, še danes jo rad slišim. Vendar se mi je že takrat, ko sem jo slišal prvič, sam naslovni refren zdel malo butast. Dejansko propagira blaženo nevednost. Mladi naj ne bi potrebovali nobenih 'kontrolk', nobenega preverjanja znanja, nobene izobrazbe. Izobraževanje naj bi bilo po dojemanju nekaterih progresivistov zgolj orodje vladajočih struktur, s katerimi poneumljajo in 'vkalupljajo' svobodno kreativnost mladih ljudi. V tej tezi se zrcali še vedno zelo živa predpostavka, da se v vsakem mladem človeku skriva genij, ki ga izobraževalni dril zatre, mu prepreči, da bi se manifestiral, razvil. Vsi smo torej Einsteini, Michelangeli, Tesle, Feynmani in Kobilce, le ne razvijemo se do te mere, zaradi negativnih vplivov okolja, predvsem izobraževalnega sistema, ki nas zatira in uničuje. Torej moramo otroke zgolj prepustiti, da se sami razvijejo in zacvetijo? Tradicionalisti pa nasprotno mislijo - ta nazor seveda počiva na zmotnem prepričanju, da so naši možgani nepopisan list, popolnoma gnetljiva snov, ki jo mogoče napolniti z znanjem in preoblikovati v karkoli -, da lahko s pravo izobrazbo in vzgojo iz kateregakoli posameznika 'naredimo' genialnega znanstvenika, odvetnika, umetnika ali kateregakoli strokovnjaka. In obratno: iz takšnih intelektualno-duhovnih višin lahko kogarkoli spremenimo v tatu oz. propadlega človeka.

Torej se v nas skriva potencial, da lahko postanemo karkoli? Napišemo boljšo dramo od Shakespeara, tečemo hitreje od Bolta, presežemo Da Vincija, le pravilno nas morajo pregnesti ali nas zgolj prepustiti, da to storimo sami? Nemogoče. Vsak s seboj na svet skozi svoje gene prinese neke predispozicije, zapisane v genih, koordinate, znotraj katerih se lahko razvije. Če nimaš dolgih nog, pač ne boš tekel vštric z Usainom. Geni seveda niso vse. Ko so nekega nobelovca prosili, naj donira svojo spermo, da bi jo imeli torej za razplod, je v smehu odvrnil, da bi morali zanjo, če si želijo novih nobelovcev, prositi raje kakšnega krojača, kot je bil njegov oče, on sam je zaplodil namreč zgolj kitarista… Da pa ta svoj potencial, ki se ga mnogi, pravzaprav verjetno kar večina ljudi, pogosto niti ne zaveda dobro, razvije, moramo vstopiti v nek sistem izobraževanja.

Ta je do določene mere res rigiden, nefleksibilen, v glavnem ne sledi novim dognanjem o naši naravi. Nekateri upravičeno trdijo, da se ni bistveno spremenil vse od srednjega veka. V resnici se velikokrat zgodi, da določeni posamezniki padejo skozi sito, se zaradi osebnih ali kakšnih drugačnih okoliščin ne znajdejo in dejansko ne razvijejo svojih potencialov. Vsak izmed nas pozna kakšen tak primer. A to seveda ne pomeni, da moramo kar slediti tistemu, k čemur mlade spodbuja refren Pink Floydov.

Kaj je sploh smisel izobraževanja? V šoli se seznanimo z vedenji in veščinami, za katere nas evolucija ni pripravila. Na svet pridemo z nekakšnim bazičnim, intuitivnim poznavanjem fizike, biologije, psihologije, z občutkom za prostor, števila, z občutkom za temeljna ekonomska pravila (jaz tebi, ti meni), z bazično logiko in ne nazadnje z jezikom, seveda ne kar s slovenščino, ampak z nekakšno univerzalno slovnico, na katero se 'pripne' katerikoli jezik, in seveda še z marsičem. Ta temeljna intuitivna vedenja so se v nas razvila skozi proces evolucije in so nam dobro služila dolga tisočletja, dokler nismo razvili civilizacije, ki s svojo kompleksnostjo osupne vsakega človeka. V sodobnem svetu pa s temi prastarimi vedenji ne moremo dobro uspevati, saj so mnoga izmed njih neuporabna ali celo napačna.

V šolo ne gremo zato, da se naučimo hoditi, govoriti, prepoznavati objekte, čeprav so te veščine dejansko zahtevnejše od recimo seštevanja ali branja. Izobražujemo se zato, da pozabimo oz. zanemarimo nekatera izmed intuitivnih vedenj, ki nam preprečujejo uspešno razumevanje stvarnosti. Ne moremo razumeti newtonovske ali celo einsteinovske fizike, če ne odmislimo intuitivnega dojemanja vzrokov premikanja objektov, ki se torej ne premikajo zaradi nekakšne mistične sile, impetusa, ki je v njih samih. Ne moremo razumeti biologije, če ne pozabimo na 'vitalno esenco', ki naj bi poganjala življenje, ali na načrtovalca, ki naj bi stal zadaj. Ta in podobna vedenja so velikokrat težko doumljiva, zato so potrebni veliki napori, da jih osvojimo, razumemo in po možnosti, če imamo potencial, nadgradimo. Brez teh vedenj bomo v novem svetu popolnoma izgubljeni, brez možnosti osebnega razvoja, da ne omenim še tistih bolj 'banalnih' stvari… Šole brez napornega drila, brez sistematičnega, načrtnega spoznavanja učne materije torej ni.

Da pa celoten izobraževalni sistem deluje, mora biti vzpostavljeno zaupanje vseh deležnikov. Transparentno obveščanje in 'fair play'. V teh dneh se je na omrežju in v javnosti o tem in o problemih v zvezi z maturo razvila živahna debata, po celi državi. Tudi tukaj, med 'brezicami in vinorodnimi hribčki'. Nekateri mladi ljudje so se pogumno izpostavili, soočili svoja mnenja. Padale so ostre sodbe, ki so gotovo zatresle določena, na videz trdno zasidrana prepričanja. Padla je tudi kakšna iluzija. Politika oziroma odločevalci na najvišjem nivoju skupaj z nekaterimi odgovornimi na nižjih nivojih pokroviteljsko ignorirajo mnenja tistih, ki se jih vse to neposredno dotika: polnoletnih dijakov in staršev. Požvižgajo se tudi na rešitve, za katere so se odločili drugod po svetu. Recimo Francozi bodo šli v skrajnost in maturo celo odpovedali. Mi pa, v pravem birokratskem duhu (predpise je treba upoštevati, tudi če se vse podre!), verjetno žal v drugo. Treznega premisleka pa ni slišati. Svet se je mogoče prvič v zgodovini skoraj ustavil, to niso zanemarljive okoliščine. Prav bi bilo, če bi pravočasno stekel dialog, rešitve bi bile gotovo boljše. Sedaj je prepozno: čakamo, kaj bo rekla Korona…

Slika: Simon Kajtna: Summertime, 2018, olje na platnu 105 x 230cm

SIMON KAJTNA

Rojen 23. 10.1971 v Trbovljah. Po končani srednji šoli za računalništvo v Velenju se je vpisal na Pedagoško fakulteto v Ljubljani. Sledil je vpis na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1997 diplomiral pri prof. Andreju Jemcu. Je prejemnik Študentske in Univerzitetne Prešernove nagrade za slikarstvo. Kajtna se redno udeležuje skupinskih razstav pri nas in na tujem. Ustvarja in živi v Šentjerneju in Ljubljani. Do sedaj se je predstavil na številnih domačih in mednarodnih samostojnih in skupinskih razstavah. Prejel je številne nagrade. Ustvarja in živi v Šentjerneju in Ljubljani.