Pred nosom ... (31)
Samo da je naš ...
Zadnje čase tudi sam velikokrat pomislim na razvpiti Šalamunov verz: 'Naveličal sem se podobe svojega plemena ...' Nedavno sem bil po nekih opravkih v Gradacu, kjer sem srečal Bojana, kamnoseka. Malo sva se pogovorila, odprla običajne teme, ko pa sva se dotaknila, povsem nehote, tudi politike, je moj sogovornik izrekel zanimivo misel. Rekel je, da sam v primeru, če bi njegov favorizirani politik za nekaj, kar je belo, zatrjeval, da je črno, nikoli ne bi pristal na to očitno laž. Te zdravorazumske logike nam danes zelo primanjkuje. Oklepamo se svojega plemena, navijamo za člane svoje ekipe, čeprav se včasih iz Lune vidi, da verjetno niso igrali po pravilih. Pri nasprotnikih seveda vidimo vsak, že najmanjši prekršek, opozarjamo nanj, protestiramo. Svojemu 'igralcu' pa bi odpustili, tudi če bi pri belem dnevu ustrelil koga na ulici, kot se rad širokousti 'na pol naš' Donald. Gre za prastare mehanizme, ki se jim lahko upremo ali jih presežemo le z veliko mero preudarnosti in poguma. To globoko vsajeno nagnjenje izkoriščajo danes predvsem politiki, pa tudi trgovci: eni nas pridobijo, da glasujemo zanje, drugi, da kupujemo stvari, pogosto nepotrebne, samo zato, da na simbolen način postanemo člani neke ekipe, nekega plemena. Današnji mladostniki so recimo oblečeni zelo podobno, punce imajo skoraj identične frizure in oblačila, tudi fantje ne zaostajajo. Enako je bilo seveda v času naše mladosti, ko smo hlepeli po navidez drugačnih, a v temelju enakih identifikacijskih oznakah, 'uniformah': 'kavbojkah', džins jaknah, športnih copatih, daljših laseh na eni strani, pankersko kratkih na drugi. Malomarno oblečeni 'friki' na enem in brezhibno poštirkani 'šminkerji' na drugem bregu. Tako različni, a samo na videz: v ozadju ista logika. Slediti zapovedim svojega 'plemena' in se norčevati iz drugih, iz njihovih oblačil, obnašanja, glasbe, ki so jo poslušali in podobnih 'velepomembnosti'. Ko odrastemo, naj bi presegli te otročarije. Pa jih res? Znanec mi je opisal dogajanje v nekem lokalnem občinskem svetu, v katerem je stranka v opoziciji divje kritizirala predlog vladajoče koalicije, ki so ga sami v prejšnjem sklicu, ko so bili na oblasti, skoraj identičnega, predlagali sami. Takšno 'razmišljanje' je zelo razširjeno ne le v politiki, ampak na vseh področjih naših življenj. Kot bi imeli nekakšno blokado v možganih, kratek stik. Če se nam je včasih še zdelo, da so vsaj odrasli zmožni presegati razlike, danes razmere kažejo, kot bi se v velikem delu javnosti ali celo sveta čas zavrtel v preteklost, ko so si naši predniki za vsako figo skočili v lase, demonizirali svoje nasprotnike in jim po možnosti malo ogreli podplate na grmadi ali odtrgali kak ud.
Zelo težko sprejmemo preprosto dejstvo: da se resnica ne meni za barve ali politična prepričanja in da jo nobeno 'pleme', nacija ali rasa ne posedujejo, vsaj ne trajno. Je pač izmuzljiva, kot jegulja, enkrat je v enih, enkrat v drugih rokah. Težko sprejmemo tudi dejstvo, da najboljše rešitve niso nujno kompromisi. Zgodi se, da naš predlog resnično ni dober in je nasprotnikov toliko boljši, da bi ga vsako iskanje nekakšne vmesne rešitve zgolj razvodenelo in s tem poslabšalo možnosti za uspešno rešitev problema. Stopiti nazaj in priznati zmoto je zelo težko. Včasih nas celo nedvoumna dejstva, ki pokažejo, da smo napačno predvidevali, ne prepričajo. Kot glasi znan pregovor: če se dejstva ne skladajo s teorijo, tolikor slabše za dejstva. Ko se je socializem sesuval, so njegovi zagovorniki ponavljali tezo, da se to dogaja zato, ker smo bili premalo dosledni v izpolnjevanju načrtov za njegovo realizacijo. Pri tem so ravnali podobno kot včasih padarji oz. zdravniki, ki so vsako bolezen zdravili s puščanjem krvi in če se pacientovo stanje ni izboljšalo (le kako bi se?!), so nesrečnežu spustili še več krvi, do bridkega konca. Danes s podobno slepoto nekateri zagovarjajo nižanje ali celo opustitev davkov, češ da se s tem spodbuja gospodarstvo, poveča zaposlovanje. Ko se posledično niža kakovost javnih uslug, ko se sesuvajo zdravstvo, šolstvo in druga infrastruktura, pa za rešitev novo nastalih problemov ponudijo isto rešitev: nadaljnje puščanje krvi ...
Ne bi bilo bolje, če bi se obnašali razumno, kot recimo znanstveniki, ki najprej postavijo hipotezo in jo potem eksperimentalno preverijo, najprej na majhnem, potem tudi na večjem vzorcu? Ko se ladja potaplja, je smiselno priznati, da je v trupu luknja, če je kdo opozoril nanjo, ne pa izgovarjati se na razburkano morje in čakati na boljše vreme ali upati, da je voda plitka. Ali pa tiste, ki kažejo luknjo, skozi katero vdira voda, celo obtoževati za nastalo škodo ...
Ilustracija: Borko Tepina: Slika 45, 2016, olje na kartonu, 100 x 70 cm
Robert Lozar
Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...