Otroške oči vidijo najlepši svet

Včerajšnje neracionalno početje bi lahko pripisala polni luni. Ali pa ne spanju, ker ponoči več bedimo kot spimo. Druge razlaga ne najdem. Kaj mi je bilo, da sem tamalo pustila doma in je nisem peljala v vrtec, mi sploh ni jasno. Nekako utopično sem se zbudila z mislijo, da bi lahko preživela popoln, kot iz Facebooka navdihnjen »mama-hči« dan. In sem jo pustila doma. Ni se mi dalo ven na tisti mraz, ona je bila razmeroma umirjena in dobre volje, zato sem si mislila »what the hell, pa bodi doma!«

Verjameš, da mi je bilo že dve minuti čez osmo žal? Ko je na cerkven zvoniku pri Treh farah odbila osma ura, se je v njej čudežno prebudil speči hudiček. Prva napaka, ki sem jo naredila, je bila izbira hlač. Doma nosi eno garderobo, za po svetu ima drugo. Zato tiste sprane in ponošene roza hlače nikakor niso sedle na njena kolena. Ampak ker optimizma mladim mamam ne manjka, sem točno splanirala dan: zdrav zajtrk samo za naju, po zajtrku ustvarjamo s plastelinom, potem sprehod. Po sprehodu malica, spanje, kuhamo kosilo, potem pa tako pridejo domov še izgubljene duše in bomo že kaj počeli.

Začelo pa se je takole: za zajtrk sem ji porinila ostanke pice, ki jih je poslala tašča. Ubogo najmlajše dete se je tako drlo, da ni bilo časa za pripravo zdravega zajtrka in vsa presrečna se je morala zadovoljiti z mrzlo pico. In jaz s še bolj mrzlo kavo. To pa je tudi vse, kar sva imeli od zajtrka. Potem je bilo na vrsti ustvarjanje. Skupni čas za igro. V knjigah, revijah in nekaterih FB skupinah to zgleda popolno in popolnoma enostavno. Pa dajmo, sem si mislila. Prinesla sem tisti stopljeni plastelin, mizo pogrnila s starim časopisom in veselo na delo. 3 minute. Jaz sem živčno trgala rdečo barvo dol iz bele, da se ne bo vse razbarvalo, ona je tulila, ker se ji je vse prijemalo na prste. Potem sem tulila jaz, ker je tisti stari časopis čudežno izginil in je gospodična povaljala prt. Kar je bilo viška, je letelo na tepih. Da bo v stilu s prtom. Obe sva obupali. Gremo raje ven. Tako kot sem falila s hlačami, sem tukaj s čevlji in bundo. Za piko na i umirajočemu joku pa je bil trenutek, ko je svojo mlajšo sestrico zagledala v njeni bundi. Ki jo je že zdavnaj prerasla. Ampak po njenem strokovnem mnenju je ravno ta tista, ki bo njej svet naredila popoln.

Zavili sva do hiše in dokler sem jaz razpravljala z delavcem o elektro inštalaciji, je kotiček očesa švignil nanjo. In takrat sem se zamislila. Ko sem jaz v prazni hiši, ki jo čaka še ogromno dela, videla umazane šipe, nepokitane stene in hladna tla, ki čakajo priklop na ogrevanje, je ona že bila doma. V svoji dnevni sobi. V svojem popolnem jeziku je pela Lisička je prav zvita zver, plesala, copotala in vriskala. Ni se zmenila za naju in za moje opazke, da si bo na vogalih podrsala nos. Ona je plesala po parketu, skakala okoli sedežne, tekala po kuhinji in se skrivala za kuhinjskim pultom.

Otroške oči vidijo svoj najlepši svet.

Jaz vidim hišo. Nedokončano, umazano.

Ona vidi dom.

Včasih si želim, da bi svet gledala z njenimi očmi. Potem bi bila kuhinja vedno pospravljena, kosilo vsak dan najboljše skuhano in kopalnica se bi vsak večer spremenila v terme.