O tem in onem (22)

NEKOČ JE BILO,…

Te dni sem se ukvarjal z mislijo o čem pisati, da bi bilo prebiranje napisanega vsaj malo zanimivo za čim več ljudi. Pa ne, da bi mi zmanjkalo idej - te pridejo kot odziv na dogajanja okrog nas običajno same od sebe in to povsem spontano, dobesedno v trenutku. Vsaj do sedaj je bilo vedno tako. Tematike za pametovanje itak nikoli ne zmanjka, te dni jo je celo preveč.

Ampak zdi se, da sem padel v neko »luknjo« na miselni ravni oz. ravni duha. Povodov in vzrokov za to je nešteto, na osebni, družbeni in še kakšni ravni. Se dogaja vsake toliko časa vsakemu od nas. Dovolj je, da preletim dnevne novice in kaj hitro se mi zgodi, da se mi z leti pridobljena »vrlina« pragmatičnega razmišljanja kar naenkrat začne blago, a vidno spopadati s simptomi melanholije, za katero že leta trdim, da ima prelep naziv za to, kar v bistvu je.

»Ja, sam si kriv, kaj pa toliko buljiš v te medije« , si potiho rečem in iščem razloge za padec v »luknjo«. To najbrž celo drži, berem veliko. Ker imam čas in pozimi ne znam kaj pametnega ter koristnega početi. Pa še zdravje mi nagaja te dni povrh vsega tako, da je časa za izvoz. Berem predvsem dnevne novice, aktualnosti sedanjega časa, pa forume, recenzije,… torej vsega po malo.

Tiskane medije je nadomestil splet po katerem sicer brskam dokaj prilagojeno, filtrirano in ne kar tako, po dolgem in počez. In zadnje čase povsod naletim na bolj ali manj enake vsebine.

Vsak božji dan.

Vojne, nemiri, protesti, stavke, korupcije, politične zdrahe, ne nujno v tem vrstnem redu. In ne samo v domačih medijih, tudi povsod drugje je tako, saj preletim tudi tuje medije. Novice preseka le kak športni dogodek, pri katerih pa mi zadostuje prebiranje naslovov, v podrobnosti se običajno ne spuščam. Nisem ravno športni navdušenec.

Le kaj mi je treba vse to brati?! Kaj pa naj drugega počnem?

Pa se končno odločim, da grem brskat po drugih vsebinah, iz področja mojih interesnih dejavnosti.

Računalništva, na primer. Brskam po enem najbolj cenjenih spletišč za recenzije računalniških komponent.

In berem:

• vojna v Ukrajini je krepko posegla na področje industrije čipov, Intel podvaja proizvodnjo in širi kapacitete
• Rusi v pomanjkanju lastne industrije od S. Koreje, Kitajske pospešeno uvažajo vse elektronske aparate in iz njih jemljejo elektroniko, ki jo njihova vojska rabi
• Tajvan je podvojil izdelavo proizvodnjo igralnih konzol za potrebe vojne v Ukrajini (?) Igralnih konzol? (baje jih reprogramirajo v vojaške namene).
• …..itd., našteval bi lahko par dni.

Pejte se solit!!!

Tudi na spletnih straneh, kjer bi moral biti (po mojih predvidevanjih) izoliran od te vojne tematike, te sreče očitno nimam. Rešitev je na dlani in je sila simpl – pač ne bom buljil v ekran računalnika, mobija, tablice. Pa naj se gredo oni sami (z mediji vred) teh vojnih, političnih in še kakšnih igric.

Jaz grem raje na kavo, na klepet s kolegom.

In grem.

Pa kolega po prvem požirku popoldanske kave reče:

« Si bral, kaj moraš nabavit, ker bo vojna?«

(v mislih je imel nedavno izjavo nizozemskega admirala Roba Bauerja, predsednika Natovega vojaškega komiteja)

Kolega glasno pošljem v rojstni kraj. Zelo glasno!

Spet debata o vojni! Še v oštariji ni miru!

Pa čez par minut pogruntava, da se pravzaprav nimava o čem pogovarjati kot o teh, zgoraj omenjenih aktualnostih. In sva šla domov.

Brat novice, verjetno.

Nedavno mi je moj zdravnik, ko sva v času njegove malice klepetala ravno o teh stvareh, povedal njegovo mnenje o vsem skupaj.

Bil je kratek in jedrnat.

»Edina sreča, ki jo imam je ta, da sem večino svojega življenja preživel v mirnem okolju«, je dejal.

»Takih časov ne bo več, kot zgleda, ljudje imajo preveč informacij in se obremenjujejo z njimi«, je še dodal ter mi pojasnil, da pri pacientih opaža vedenjske vzorce, kateri so bili bolj individualna in ne splošna karakteristika.

Kot kaže ta njegov prvi stavek dobiva na vrednosti in mu ne gre oporekati, žal. Vse se spreminja z bliskovito naglico, nihče nima več časa, vsem se mudi, prioritete so drugačne. Naša dvorišča, ulice in parke je zamenjal svetovni splet, tam najdemo vse.

Nekoč je bilo………drugače.

Ni bilo telefonov, računalnikov, interneta, še televizorji niso bili v vsaki bajti. Tisti, ki so jih imeli, pa so jih prižgali za kakšno uro, dve, ne nujno vsak večer. Daleč nazaj en dan v tednu celo ni bilo TV programov – če me spojin ne vara je bilo to ob torkih.

Mediji? Ja, so bili, v tiskani obliki in najbolj brani so bili tedniki. Ali to pomeni, da nismo brali? Ne, zagotovo ne, upam si trditi, da smo brali bistveno več kot beremo danes. Knjig namreč.

Ni mi jasno kako smo »davno nekoč« sploh lahko preživeli brez mobijev !? In opravljali normalno tisočere aktivnosti, katerih se danes brez uporabe mobijev in spleta sploh ne znamo lotiti. Probajte izklopit mobilca za teden dni pa da vidimo kako bi nam šlo. Večina bi imela cel kup težav s tem, odvisnost od digitalnih tehnologij je (pre)velika. Par dni nazaj sem zasledil kar nekaj novic na temo omejitev uporabe telefonov pri otrocih. Aplikacij na to temo mrgoli, kar samo dokazuje, da včasih stvari zajemamo s preveliko žlico. Najprej nekaj razvijemo, nato začnemo prepovedovati. Deluje čudno.

Le kako za vraga sem se davno nekoč zmenil s punco za 'rendez vous'? (n.pr.)

Še posebej, če je bila ona par deset (ali več) kilometrov stran?

Vam povem?

S pomočjo danes že pozabljene veščine – napisal sem ji pismo. Je trajalo, da ga prejme in je trajalo, da sem prejel njen odgovor. Ampak nič se ni mudilo in nič se ni zamudilo. Kdo danes še zna pisati/piše pisma? Ni panike, če imate s tem težavo na spletu najdete na desetine šablon kako se piše dekletu, kolegu, znancu,….

Za bruhat!

Pismo nekomu bližnjemu ne more NIHČE napisati namesto nas, vsaj to bi nam moralo biti jasno!

Nekoč je bilo pač drugače.

Ali smo živeli bolje ali slabše ob vsem pomanjkanju današnjih »dobrin« je nesmiselno primerjati. Že s kriteriji za primerjavo bi imeli težave, rezultati pa bi bili slej kot prej neužitni.

Lahko pa mirne volje zapišem, da smo nekoč živeli bolj mirno in bolj zdravo, tudi manj stresno. Ne, nisem nasprotnik razvoja, kot se morda zdi iz zapisanega. Prej bi rekel, da sem na strani zagovornikov zmerne uporabe digitalnih dobrin, kar naj bi pomenilo, da jih uporabljamo takrat, ko jih zares potrebujemo. Ko nam enkrat »zlezejo pod kožo« jih je precej boleče spraskati ven.

***

Naj bo dovolj današnjega kramljanja, čeprav bi se na temo »Nekoč je bilo« lahko razpisal v nedogled.

Se mi mudi.

Grem brat novice (kaj pa drugega).

Na spletno stran radia Odeon.

Tam ni ničesar preveč, ničesar, kar bi povzročilo tudi najmanjše simptome melanholije. Zvem pa na hitro vse, kar je lokalno aktualno in verjemite mi – nobenih drugih novic ne pogrešam.