Nobene medalje ne bo

Danes dopoldne sem imela nepričakovan fraj moment. Otroka 1 in 2 sta bila v šoli/vrtcu, Otrok 3 pa je trdno zaspal. Še celo nič perila se mi ni že drugi dan pacalo v pralnem stroju in čakalo na obešenje (obesitev?), zato sem si končno drznila pomisliti: »Aha, sedaj imam čas za branje tiste knjige o kreativnem pisanju, ki sem jo pred nekaj dnevi dobila in je še nisem imela časa pogledati!« in hkrati ugotovila, da bi bilo čas morda bolje izkoristiti za vsaj delno pripravo kosila. Ko bo spanec Otroka 3 končan, mi bo z njim v naročju zagotovo lažje brati kot pa kuhati.

Knjigo sem vzela s sabo v kuhinjo, ker imam neko iluzijo o tem, da se da med eno in drugo nalogo ob kuhanju na hitrco prebrati kakšno vrstico (in si od tega kaj zapomniti). Med potjo me je zbodla bodičica. Kako hitro sem se pripravljena odpovedati delu za svoj lasten »sebični« napredek in se raje posvetiti delu »za skupno dobro«. Če sva z možem kolikor toliko enakovredna partnerja v zakonu, bi se po vsej pravici lahko odločila, da imam danes drugo delo in naj se vsak znajde po svoje. Ali naj prinese kaj mastnega s sabo, ko se mu bo zazdelo, da bi se vrnil domov. Pa ko pride, naj pralni stroj zalaufa, ker sem jaz brez štumfov.

Zelo dober izgovor, kajne. Zdaj ne morem, ker imam majhne otroke, ker podpiram moža, ki študira, veš, nosim tri vogale hiše in dojenčka hkrati, pa na glavi imam pehar s perilom. Na teden perem kakih sedem strojev perila, ki jih je treba obesiti, pobrati, zložiti in pospraviti po omarah in jutri jovo na novo.

V nekem tujem blogu sem pred kratkim v zvezi s starševstvom prebrala zelo pomemben stavek, ki bi si ga morala večkrat ponoviti: Nobene medalje ne bo. In to natanko drži. Ko bom na smrtni postelji sama sebi polagala račune, si zagotovo ne bom rekla »Ampak so pa imeli moji zmeraj zgledno zložene gate po predalih!« in srčno upam, da to ne bo najbolj zanimiva stvar, ki mi jo bodo lahko napisali na nagrobnik. Upam, da si bom raje lahko rekla »Sem pa res veliko knjig prebrala!« ali »Madonca, saj sem bila na vseh celinah« ali »No, tri knjige sem izdala, to ni kar tako« ali magari, če bom nekje vmes ugotovila, da me to izjemno osrečuje, »Sem pa kar precej šalov naštrikala odkar sem prišla v penzijo!« (Kar bom glede na svojo trenutno delovno dobo kakšne tri mesece pred smrtjo.)

Zadevo popolnoma razumem zaradi dogodkov preteklega tedna. Pred kakšnima dvema tednoma je Otrok 1 prinesel iz šolske knjižnice neko otroško kuharsko knjigo in vsak dan vztrajal in vztrajal, da moramo nekaj speči, dokler se ni mati vdala in kar naenkrat mi je bilo skoraj samoumevno, da bova popoldan, ko pride iz šole, spet nekaj pacala. In o čem razmišljam zdaj, ko se ta pecilna evforija nekoliko ohlaja? O tem, kako grozljivo umazana je bila cel teden kuhinja in kolikokrat sem drgnila tla, ker so se po njih svaljkali suhi datlji? Ne. O tem, kako fino sva se z Otrokom 1 imela. In da upam, da mu bo ostalo kaj od teh kuhinjskih dogodivščin v spominu.

Veliko treninga je potrebnega, da hitro in lepo zložiš perilo. Še več ga je potrebnega, da se soočiš z dejstvom, da perilo ni samo tvoje in nekako v delo vključiš še koga drugega. Če ne gre drugače, s šok terapijo. Na, ta kup štumfov je tvoj. Pospravi jih, kakor ti je najbolj všeč. Samo, da jih ne vidim več na kavču. Kavč je zame in za mojo knjigo.