Čuj, ne morem

Današnji blog bo zelo kratek.

Vzela si bom pravico, da rečem »Čuj, ne morem, na porodniški sem, znaš«, kar je ultimativni izgovor za takorekoč vse – za razmetano hišo, scufane nohte, nadvlado grdih in brezobličnih oblek v vsakdanjem življenju, zamaščena očala, zamaščene lase, čudno frizuro, pomanjkanje kakršnekoli frizure, ne-skrb za postavo, pretirano skrb za postavo in tako naprej. In teden, ko hkrati impulzivno preurediš pohištvo v polovici stanovanja, hkrati pa ne najdeš energije, da bi enkrat samkrat postlala posteljo. »Čuj, ne morem, na porodniški sem, znaš.«

No, v tekočem tednu sem si tudi sama privoščila nekoliko cvrenja možganov. Otroka 1 in 2 sta bila na počitnicah, g. Mož je študiral v prestolnici. Začela sem delati navdihujoče načrte o tem, da bi končno uresničila optimistični plan, da se odpravim kam z Otrokom 3 brez, da sem vezana na čas in druge ljudi. Mogoče v Novo mesto prešetat center in obnovit zaloge čaja na rinfuzo (glede na moje dosedanje izkušnje bi se mi doma v omarici pojavila tudi kakšna nova skodelica, to se meni namreč kar zgodi). Ali pa kot sodobna in neodvisna ženska šla sama (+Otrok 3) na kosilo v tanovi črnomaljski bistro, v katerem še nisem bila, madona, ne vem, kaj čakam.

In ko sem se odločila, da grem iz svoje cone udobja in najdem navdih, je Otroka 3 napadla vročina in dva dni sva preživela v objemu in v totalnem pomanjkanju človeške družbe. Kar je sicer do neke mere blagodejno, ampak dokaj uničujoče za kreativnost.

Prebrala sem pol nezaslišane in zabavne knjige (David Sedaris: Nekega dne jaz govoriti lepo) in pogledala kakšne tri sezone petnajst let stare britanske serije, ki se odvija v najbolj prikupnem pristaniškem mestu na celem britanskem otočju. Večino možganskih kapacitet pri tem mi je pobralo sanjarjenje, da hočem nekoč tja na dopust.

Tako da ja, danes nimam nič dosti pametnega povedati. Na porodniški sem, znaš.