A razumeš, da ne razumem?!
Pretekla dva dneva sem bil sam z našo malo. No ne cela dva dneva, ampak dokler se mama ni vrnila iz službe. To ni bilo prvič, da sva bila sama, ampak je pa bilo prvič od kar je shodila. Iz dneva v dan ima več svoje volje in tudi prav je tako. Edina težava je, da svoje volje še ne zna izražati in tudi, da ne razume, ko ji želimo dopovedati, da v tistem trenutku ne more dobiti tistega kar si želi.
Včasih zna biti kar težko in potrebno je ogromno energije, da stvari ostanejo pod kontrolo. Ona bi šla ven, ampak ne razume, da je pred tem potrebno obleči bundico in obuti čeveljčke. Stari odpri vrata in gasa. Ne bomo zgubljali časa za te brezveznije, gremo, gremo, gremo, aaaaaa…
V takih trenutkih, bi jo najraje spustil ven na mraz z nago ritjo, da bi mogoče razumela, da vse te procedure le niso tako brezvenze kot se ji zdi. Ampak s tem ne bi dosegel prav nič. Takrat se spomnim, da imam to malo bitje, ki mi para živce in me spravlja ob pamet, najbolj rad od vsega na svetu. Spomnim se tudi, da je premajhna da bi razumela kaj ji želim povedati.
Sam pri sebi sem razmišljal kako enostavno bo, ko bo mala poznala več besed in razumela kaj ji želimo povedati. Ja pa kaj še. Bolj kot sem razmišljal o tem bolj mi je bilo jasno, da se to verjetno nikoli ne bo zgodilo. Ena jo, ko te nekdo ne razume, ker ne pozna besed ki jih govoriš ,druga pa, ko te nekdo ne razume zaradi drugačnih stališč.
Na svetu je ogromno nerazumevanja. Nit dva človeka si nista 100 odstotno podobna in niti dva človeka ne popolnoma enako razmišljata. Vsi smo odraščali v različnih pogojih, doživeli različne stvari in imamo različne izkušnje. Nerazumno bi bilo verjeti, da nas nekdo drug popolnoma razume.
Se mi pa zdi, da življenje postane precej lažje, ko se začnemo tega zavedati. Ljudje ne počnejo stvari zaradi tega da bi nas živcirali, ampak zato ker se jim zdi njihovo početje racionalno. Ne ignorirajo prometnih predpisov z namenom, da bi ovirali ostale udeležence v prometu in jih spravljali v nevarnost, ampak preprosto zato, ker ne razumejo njihovega smisla.
Tako kot mi nič ne počnemo z namenom da bi živcirali druge, tudi naša mala ne z namenom živcira nas. Ona v svoji glavi naredi plan in ko ne gre po njenem planu je vse narobe. Po pravici povedano sem tudi jaz siten, ko mi stvari ne gredo po planu. Edina razlika je, da si ona lahko privošči biti sitna, jaz si pa žal ne morem.
Jurij Veselič
Oblikovalec notranjih prostor in produktov, v iskanju dobrih občutkov. Estet, ki ga navdihujejo brezčasne in trajnostne rešitve izboljševanja kakovosti bivanja in potovanja skozi življenje. V avtomobilih in motociklih vidi več, kot zgolj prevozno sredstvo. Uživa v preprostosti in ne razume prehitrega razvoja tehnologije. Svoje izkušnje deli z vami, ker ni potrebe, da bi ponavljali njegove napake.