Vzpon črnomaljskih planincev na Monte Coglians, foto in video

Prvo avgustovsko nedeljo smo se planinci Planinskega društva Črnomelj (pridružilo se nam je tudi več semiških članov) podali na Monte Coglians (Hohe Warte), ki je z 2780 metri najvišja gora Karnijskih Alp.

Po vožnji skozi karavanški predor in po Ziljski dolini mimo kraja Kötschach-Mauthen smo se ustavili na prelazu Plöckenpass/Passo di Monte Croce. S parkirišča smo hojo pričeli proti koči Rifuggio Marinelli sprva po cesti, nato po vojaški mulatjeri. Vzpenjali smo se skozi redek gozd in travnike in mulatjera je prešla v stezo. Pot je bila ponekod nekoliko bolj strma, vodila nas je skozi ruševje in visoko travo. Spust skozi naravno okno je bila prijetna popestritev, kakor tudi prečenje strmih pobočij, poraščenih s koprivami. Med potjo so nas spremljali žvižgi svizcev, pa tudi opazili smo jih nekaj. Po cvetočih travnikih in mimo opuščene planine smo prišli na gorsko cesto, ki je zaprta za promet, in od koder se nam je odprl pogled proti Monte Cogliansu. Cesta se je kmalu končala in do koče Rifugio Marinelli (2120 m) je sledil samo še kratek vzpon. Pri koči pa smo doživeli presenečenje. Res smo pričakovali veliko obiskovalcev, kar je običajno v teh hribih, a je bil pravi techno party. Proslavljali so namreč neko obletnico in kakih 200 mladih se je zabavalo ob (pre)bučni glasbi.

Po malici in počitku smo nadaljevali vzpon proti vrhu. Po zahodnih pobočjih Pic Chiadina, čez strme travnike in po kratkem nekoliko izpostavljenem grebenu smo prišli v povsem nov svet. Mogočna pobočja, poraščena s travo, je skoraj v trenutku zamenja gola skala. Čeprav so Karnijske Alpe iz apnenca, je tukaj vrinjena plast granitnih temnih kamnin. Vzpon po precej drsečem melišču, ki je v zgornjem delu postal že precej strm, je bil kar naporen. V zadnjem delu poti malo pod vrhom je sledil še strmejši vzpon z nekaj lažjega plezanja.

Z vrha, na katerem stojita križ in zvonec, smo kar nekaj časa uživali v enkratnih razgledih po celotnih Karnijskih Alpah, še posebej na Peralbo, katero smo pred leti obiskali. Pogledi so segali do Visokih Tur, Dolomitov, Zahodnih Julijcev, Kanina. Triglava zaradi oblačnosti nismo videli. Gora je znana tudi po vojaških bitkah, ki so tu potekale med prvo svetovno vojno in nekaj ostankov smo si ogledali.

Nekaj planincev se je odločilo za lažjo, krajšo varianto le do koče Rifuggio Marinelli na višini 2120 metrov. Vzpeli so še na 2302 m visok Pic Chiadin, razgleden vrh nad njo.

Sestop je bil precej zahteven zaradi drsečega neprijetnega melišča, pa tudi nevaren, ker so nad nami pohodniki prožili kamenje. Trud je bil plačan, ko smo se po širokem, mehkem travniku spustili do koče. Tu smo ob postanku še nekaj časa »uživali« v partiju, nato pa sestopili na izhodišče. Po 12 urah hoje je bilo prav prijetno sezuti planinsko obutev in se osvežiti s hladno pijačo.

Vreme smo imeli zelo lepo, pretežno jasno, temperature pa ugodne za hojo. Na obeh variantah smo udeleženci uživali v novih, mogočnih gorah, ki pa niso tako zelo oddaljene, da jih ne bi še kdaj obiskali.

Lahko pa si ogledate tudi dva videoposnetka:

Monte Coglians koča in

Monte Coglians trave