Črnomaljski planinci po »levji« poti na Montaž

Črnomaljski planinci smo v soboto izpeljali turo na prvaka Zahodnih Julijcev, kraljevski Montaž. Zbralo se nas je kar lepo število glede na težavnost ture. Enaindvajset planinskih navdušencev se je z osebnimi avtomobili odpeljalo na pravljično lepo visokogorsko planino Pecol pod mogočnim Montažem. Dan je veliko obetal, zato smo se kar hitro opremili in začeli z vzponom.Večina se je odločila za vzpon na Montaž po poti Leva, nekaj pa jih je izbralo za svoj cilj nekoliko lažji Špik Hude police.

Vzpon po udobni mulatieri do začetka poti Leva je dokaj hitro minil ob sproščenem klepetu in občudovanju širnih razgledov. No, potem je šlo pa bolj zares. Zibajoča žična lestev na sestopu v globoko Škrbino na Cijanarico je poskrbela, da se nikomur več ni dremalo.In potem je šlo v podobnem tempu naprej; vrtoglavo izpostavljene police so se menjale z razglednimi pomoli. Izpostavljenost je dosegla vrhunec pri obokani polici, kjer je prav vsakomur dobro godila varovalna jeklenica.

V peščenem kotlu pod Pipanovo lestvijo smo si privoščili počitek in malico, kajti »levja« pot je bila za nami. Pridružili so se nam tudi številni kozorogi, ki so radovedno pohajkovali v naši bližini. Nadaljevali smo vzpon desno ob lestvi po stari vojaški poti in na ozkem grebenu pogledali v brezdanje globočine Zajzere. Malce siten prag je povzročil marsikomu malce »kolenskih« težav (mislim, da smo si kar vsi pomagali s koleni pri prehodu), pa tudi nekaj živčnosti je bilo prisotne. Vendar smo uspešno zmogli tudi te težavice in po ozkem in izpostavljenem grebenu odplezali na vrh Montaža.

Zadovoljstvo ob uspešno opravljenem vzponu se je risala na vsakem obrazu. Po skupinskem fotografiranju ob simpatičnem zvončku smo se kaj hitro odpravili navzdol, kajti čakal nas je še sestop po vrtoglavo izpostavljeni Pipanovi lestvi. Sestop je minil ob nenehnem opozarjanju na nevarnost proženja kamenja, ki ga je bilo na ploščah nad lestvijo v izobilju, pa vendar je vsake toliko časa prižvižgal kakšen kamniti »pozdravček«. Na srečo je vse minilo brez posledic in kmalu smo se znašli na meliščih pod lestvijo. Še malce siten sestop po »normalni« poti na Škrbino vrh Strmali in že smo lahko s sebe sneli varovalno opremo in med žvižgajočimi svizci sestopili na parkirišče do avtomobilov. Žareči obrazi (malce tudi zaradi sonca) so povedali vse; udeleženci so bili s turo maksimalno zadovoljni, pa tudi vodniki smo si oddahnili, da je celotna tura minila brez zapletov.