Veš, kipar, svoj dolg?

(Ob prejeti Župančičevi diplomi)

Prva proslava Prešernovega dne se je zgodila 8. februarja 1945 v Domu ljudske prosvete, današnjem Kulturnem domu Črnomelj, v katerem sem letos prejel Župančičevo diplomo za izstopajoče uspehe na področju kiparstva in izjemen prispevek k prepoznavnosti Bele krajine. V čast mi je, da sem nagrado dobil v teh, za slovenski narod pomembnih prostorih. Zahvaljujem se vsem, ki ste prepoznali moj doprinos in me predlagali za nagrado, ter komisiji, ki je predlog potrdila. Hkrati iskreno čestitam vsem ostalim nagrajencem za nagrade in predvsem za njihovo delo. Spoštujem bogato Belokranjsko kulturno dediščino in običaje, saj rad med drugim sodelujem pri pridelavi lanu, predvsem pa občudujem belokranjske glasbenike, pozornost mi je pritegnil izredno visok nivo glasbene šole. Glede likovne umetnosti menim, da obstaja v Beli krajini sicer kar nekaj spregledanih vrhunskih likovnih ustvarjalcev, ki bi si že zdavnaj zaslužili občinsko priznanje. Menim, da nagrada za kulturo ne bi smela biti politično obarvana, temveč bi morali kandidate predlagati neodvisni posamezniki, vrednotiti pa stroka. S tem bi celoten dogodek pridobil na teži in kvaliteti.

Med letošnjo prireditvijo ob slovenskem kulturnem prazniku sem z mešanimi občutki podoživljal dogodke, ki so se zgodili v dobrih desetih letih, odkar sem se z družino naselil v Rodine pod Mirno goro. Lahko rečem, da nam tu ni bilo z rožicami postlano.

Naslednje leto bo okrogla 80-letnica prvega praznovanja kulturnega praznika kot državnega praznika, ki so si ga izborili prav slovenski umetniki, ki so se med drugim zavedali pomena pravice do svobode govora pri umetniškem izražanju. Ob mojih predstavitvenih posnetkih na prireditvi in kasnejših izjavah za javnost, sem prav v teh posvečenih prostorih opazil, da so bile moje izjave izrezane tako, da utemeljeno sumim, da je šlo za cenzuro. Če ni šlo, se že vnaprej opravičujem za pomoto, in nadalje sklepam, da potem tudi ta moj iskren zapis ne bo nikogar zmotil in se lahko v miru izpovem.

Po rodu sem Primorec, kjer se je bilo potrebno med obema vojnama boriti za materni jezik. Umetniki so odigrali ključno vlogo pri krepitvi narodne zavesti in prav njim gre dobršen del zaslug, da danes Primorska spada pod matično državo. Če se cenzura dogaja danes, v Republiki Sloveniji, ki ima v ustavi zapisano pravico do svobode govora, je nedopustno, in verjemite mi, da si je ne bom pustil vzeti. Ker skušam biti neodvisen in načelen, nisem pri nobeni politični stranki. Sem iskren, živim vestno, sem pristaš sonaravnega življenja, varovanja narave, sem zagovornik spoštovanja človekovih pravic, svobodne volje in kot ustvarjalec delujem z občutkom za skupno dobro.

Odkar bivam v Beli krajini imam s strani Občine Črnomelj, milo rečeno, težave in to že pod prejšnjo županjo. Če pustim ob strani vsakdanje življenjske probleme, ki so nastali zaradi nepravilnosti kot npr. daljnovoda, vodovoda, komunale, občinske ceste, zimske službe, srednje šole ... in se osredotočim samo na svoja javna kiparska dela, ki sem jih v skupno dobro ustvaril na področju Občine Črnomelj, ugotavljam, da sem pri tem naletel na ovire, ki jih pri sodelovanju z ostalimi slovenskimi občinami nisem zasledil. Sploh pa ne v tolikšni meri.

Ko sem izvedel za problematiko črne človeške ribice, sem leta 2017 s pomočjo lokalnih sponzorjev v manj kot letu dni ustvaril in postavil prvo javno skulpturo črne človeške ribice. Podaril sem jo vsem Belokranjcem z namenom ozaveščanja, da se to malo bitje, ki živi na vsem ljubem svetu samo tu, ohrani. Županja je odkrila skulpturo, Občina Črnomelj, ki naj bi zastopala vse prebivalce Bele krajine, pa še do danes ni pravno formalno prevzela mojega darila. Na to sem javno opozoril tudi na odprtju druge skulpture, kjer je novi župan, kot vse kaže, to razumel kot lastno kritiko in mojega darila – javne skulpture črne človeške ribice na križišču za Jelševnik, do danes še ni uradno prevzel.

Ob ustvarjanju druge bronaste skulpture črne človeške ribice leta 2019 je pri oblikovanju pogodbe Občina Črnomelj od mene zahtevala, da ji brezplačno predam vse materialne avtorske pravice, ki se tičejo mojega umetniškega dela bronaste skulpture črne človeške ribice. Pogajali smo se več mesecev in seveda nisem popustil, saj k sreči poznam svoje pravice. Pri tem sem svoje kiparsko delo, kljub vsem pritiskom, profesionalno izvedel. Lahko vam zaupam, kar je meni samo po sebi umevno, da umetniki za kvaliteten izdelek pri svojem delu potrebujemo mir in ne izsiljevanja naročnika.

Ob skulpturi, ki sem jo ustvaril v Jelševniku, je po mojem mnenju nastal neposrečen informacijski center, ki odseva nespoštljiv odnos do našega edinstvenega endemita. Uporaba neekoloških materialov pri učilih je neustrezna – in še posebej kot popotnica mladim generacijam neprimerna. Podoba črne človeške ribice na logotipu je delo istih ljudi, ki so neustrezno uredili informacijski center, in je prevzeta iz moje prve skulpture na križišču. Občina je sicer ob mojemu protestiranju pridobila pravno mnenje v smislu, da za likovna dela ne velja princip izuma, ki velja za tehnikalije. V praksi to seveda pomeni zeleno luč tako imenovanim ustvarjalcem, ki ne ustvarjajo iz sebe, temveč kot srake na lahek način pobirajo malo tu in malo tam. Dejstvo je, da trenutni logotip nikoli ne bi bil takšen, kot je, če prej ne bi bilo mojega dela – prve javne skulpture črne človeške ribice. Občina me kot izvirnega lokalnega avtorja upodobitve pri tem ni zaščitila, čeprav sem s srcem vpet v problematiko črne človeške ribice in s svojim lastnim zgledom sonaravno gospodarim, zato ne obremenjujem območja.

Če danes pogledam na zadeve iz perspektive črne človeške ribice, menim, da bi bilo bolje, da tam informacijskega centra ne bi bilo. Sodobni človek žal še ni dovolj zrel za sobivanje z črno človeško ribico. Se je kdo vprašal, kako se počuti ribica, ki je 24 ur na dan pod kamerami? Jo kaj moti, ko jo ponoči na hitro osvetlimo, da bi jo videli? Prestrašena se skrije in beži pred človekom.

Problem je v nas, saj se nočemo odpovedati »vrhunskemu« vinu, za proizvodnjo katerega uporabljamo strupe in pesticide, umetnim gnojilom v kmetijstvu, neekološkim pralnim praškom, svinjini na krožniku ... V endemitu vidimo ekonomsko priložnost in skušamo na njegovo ogroženo območje privabiti čim večje število turistov, s katerimi pridejo seveda tudi smeti. Zato je za črno človeško ribico najbolje, da ima pred nami mir. Naravovarstveniki, ki so za svoje delo plačani, za črno človeško ribico v vseh teh letih niso naredili praktično nobenega premika. Gomila besed, dogodkov, za konkretna dejanja pa ni ne poguma, ne volje. Kvaliteta vode se slabša.

V vodnjaku »Poklon vodi« sem skušal oživiti staro mestno jedro Črnomlja, vanj vnesti utrip belokranjskih rek, ritem širše pokrajine. Motiv je vzet iz neposredne narave, vrtače Breg v Otovcu, kjer se na sedmih metrih zgodi izvir, potoček in ponor. Žal mi je v starem jedru Črnomlja uspelo realizirati le izvir, ki predstavlja rojstvo, in ponor, ki predstavlja odhod. Za centralni del, ki predstavlja življenje je za moj predlog po navedbi naročnika zmanjkalo denarja. Življenje so poenostavili v ravno linijo, ki je v naravi ne najdemo. V betonsko korito so z umetnimi epoksi smolami zlepili savske prodnike, ki jih v belokranjskih kraških rekah ni. Nasprotoval sem dejanjem proti naravi, svaril, a mojih predlogov niso upoštevali. Čas je neusmiljen sodnik. Belokranjska narava se je uprla sama od sebe. V kotanjah med kamenčki so se pojavile alge. Ne pomagajo ne klor, ne kemikalije. Na plan je bruhnil tisti črni zakleti črnomaljski duh. Realnost je srhljiva. Delo je degradiralo v posmeh vodi. Gre za surovo realistično upodobitev stanja trenutnega duha kraja in kolektivnega odnosa do vode. Kdaj bomo v praksi začeli spoštovati vodo kot nosilko življenja in jo varovati? Komu je v interesu, da staro jedro Črnomlja ostaja mesto duhov? Ali je kriva aroganca oblastnikov, ki se jih po tem, ko se naselijo v Črnomaljskem gradu, polasti tisti oblastniški graščakov duh, ki ne premore moči argumentov, ker ga vedno znova premami argument moči?

Tudi pri kamnitem izviru in ponoru je Občina Črnomelj v pogodbi od mene zahtevala, da jim brezplačno predam vse materialne avtorske pravice iz umetniškega dela. Ker se zopet nisem vdal, saj medtem nisem pozabil svojih pravic, se je proces izdelovanja zavlekel v zimo in sem bil prisiljen delati v neprimernih okoliščinah. Svoje delo sem kljub vsemu korektno izpeljal.

Kdo bo prevzel odgovornost za nastalo situacijo? Kdo bo saniral problem neustrezne izvedbe korita? Skupni strošek s sanacijo bo sedaj gotovo večji, kot če bi naredili že takoj, kot je treba. Pometanje problema pod preprogo s cenzuro ne bo rešilo zagate. Poudariti moram, da za probleme, ki jih imate Belokranjci v Občini Črnomelj, nisem odgovoren. Vsa moja opozorila ves ta čas so bila mišljena kot konstruktivna kritika, namenjena v splošno dobro in za izboljšanje situacije. Če mojo pot prekriža težava ali problem, jo namreč skušam po najboljših močeh rešiti, če je ne, se počutim soodgovoren.

Čutim, da je staro mestno jedro Črnomlja obremenjeno. Doživelo je travmatično izkušnjo vojne, bombardiranja, po vojni razlastitev in kasnejše nevestno gospodarjenje povojne oblasti ... Videti je, da se ti stari duhovi in zamere v mestu še niso pomirili.

Lokalni oblasti vsekakor predlagam, naj me ne postavlja v situacijo, da se moram leta 2024 znotraj Občine Črnomelj boriti za ustavno pravico do svobode govora, sploh pa kot umetnik, vpet v lokalne tokove. Če gre za pritisk na novinarje menim, da bi to bili že znaki kaznivih dejanj, saj imajo občani, ki financirajo občino in s tem medije, pravico do informiranosti. Časi so takšni, da enostavno ni dovolj časa, da bi oblastniki probleme pometali pod preprogo, svojo energijo pa trošili za ustvarjanje umetno olepšane podobe. V klimi enoumja in priskledništva nikoli ni bilo in ne bo napredka. Probleme je potrebno v sodelovanju z vsemi silami reševati sproti.

Zavedati se morate, da sem se kot umetnik formiral, še preden sem se naselil v Beli krajini, in da sem svoja največja dela naredil izven nje. Človek bi pričakoval, da bo lokalna srenja znala realno ovrednotiti dela in jih spoštovati, a glede na vrednotenje ob nagradi opažam, da se sploh ne zaveda in ne razume mojega doprinosa. Skrbi za to, da se brez lastnega vložka kiti s tujim perjem, saj denimo za moje uspehe v letu 2023 Občina Črnomelj ni storila ničesar. Kar pa se tiče občinske podpore meni kot avtorju za dela, ki so nastala v desetletnem obdobju bivanja v Beli krajini, si lahko glede na ta moj zapis, sami ustvarite sliko, ali je šlo za spodbujanje ustvarjalnosti in podporo ali pa za metanje polen pod noge.

Upam, da je zgodba poučna in da se bomo iz nje vsi nekaj naučili. Moj namen ni, da bi komurkoli škodil, imam pa pravico do svobode govora, še zlasti zato, ker se iskreno prizadevam za skupno dobro. Vse krivice, ki sem jih v dobrih desetih letih doživel od tukajšnjih posameznikov, jim odpustim. Ne bom pa jih pozabil. Verjamem, da se da vsak projekt ali problem rešiti na pošten način, brez manipulacij in fig v žepu, sploh pa tega ne gre pričakovati od ljudi, ki so na položaju in imajo moč v rokah. Kdorkoli je pripravljen kadarkoli iskreno, konstruktivno in pošteno sodelovati, sem vedno za dialog in sodelovanje – v skupno najvišje dobro. Občini Črnomelj polagam na srce, da naj z umetniki v bodoče ravna lepše kot je z menoj, saj za seboj v času puščamo neizbrisljvo sled. Naivno je od mene pričakovati, da bom sredi informacijske dobe, ko se ne da ničesar več skriti, ob potencialni cenzuri molčal in s tem podpiral njen razmah v Črnomlju.

Če ne zaradi sebe, za Franceta Prešerna, Otona Župančiča, Božidarja Jakca, Franceta Miheliča, in za vse udeležence praznovanja prvega slovenskega kulturnega praznika v Kulturnem domu Črnomelj (Domu ljudske prosvete) leta 1945 in predvsem za svobodo govora vseh slovenskih kulturnih delavcev in ostalih državljank in državljanov Republike Slovenije danes in v bodoče!

Rodine, 11. 2. 2024

Boštjan Kavčič, kipar (prejemnik Župančičeve diplome Občine Črnomelj za leto 2023)