Stara Metlika (235)

Avtostop avantura po Evropi, Franc Gornik:

Bilo je poleti 1965., pšenico smo poželi in kmečka dela so bila v nekoliko poletnem zatišju. Fuks Maneku ml. sem predlagal, da bi šla skupaj na krajši ogled v ZR Nemčijo. Takoj je prijel in že je stekel razgovor o organizaciji poti. Še isti dan sva poiskala Mihelčič Silvota ml. , ki je bil takoj pripravljen, da naju slika za potni list. Postavil naju je pred nek bel kombi in fotka je bila tu. Potrebno jo je bilo le še razvit in izdelat fotografije v pravi dimenziji. To je opravil kar v kinodvorani pri projektorjih in slike sva imela še isti dan v žepu. Samo še k Makarju smo skočili na pivo.

Naslednje jutro sva stopila do g. Radovič Đorđa (UNZ) in ga prosila za pospešeni postopek za pridobitev potnih listov. Vzel naju je resno in prednostno izdal v par dnevih potni list. Takrat je Jugoslavija imela sklenjene že sporazume s številnimi evropskimi državami o brez vizumskem potovanju, a med njimi ni bilo ZRN. Konzulat je bil v Zagrebu in Manek naj bi šel zvečer v Zagreb, počakal v vrsti, da pridejo uradniki in pridobil vize. Jaz pa naj bi drugi dan prišel z vso prtljago za njim.

Pa ni bilo tako enostavno, vrsta je bila dolga in sprejemali so samo vloge, ne pa kot nakup karte za kino, kot sva si predstavljala. Drugo jutro, ko sem prispel v Zagreb, me je že čakal na kolodvoru. Med prtljago so manjkale nekatere stvari, ki mu jih ni mama zapakirala. Šel je s prvim vlakom v Metliko in se vrnil pozno popoldne. Malo sva še kolovratila po Zagrebu in na nekem dvorišču zagledala kamion z mariborsko registracijo. Povprašala sva šoferja, če gre v Maribor? Odgovoril je da, vendar šele zjutraj. Nama je tudi to odgovarjalo in sva se odpravila v park na spanje (na prazno klop brez klošarja).

Zjutraj sva bila že pred dogovorjenim terminom pri kamionu in smo ob klepetu pripotovali v Maribor. Šofer naju je že tako odložil ob cesti za Šentilj, da sva štopala kar naprej. Manekova mama nas je, poleg dobrih želja na poti, še opozorila, da ne smeva nikomur izdati imena Fuks, ker je baje v Avstriji polno ustašev. Tega sva se tudi držala. To je bil čas, ko so bile v zraku še vedno neke napetosti v pogledu na gnili kapitalizem. Določeno kvoto deviz si lahko pod določenimi pogoji kupil na banki (mislim, da za 20.000 din). Je pa ravno takrat prišlo do denominacije dinarja in so menjali 1 novi din za 100 starih dinarjev. Tudi na črnem trgu so se dobile nemške marke s pribitkom cca 10% nad uradnim tečajem. Menjava v Avstriji je bila uradna 1 : 7 in na Češkem si dobil za eno marko štirikrat več kron kot uradno.

Pa nazaj na pot. Iz Maribora do Šentilja sva prišla relativno hitro, mejo sva prečkala peš in naprej do Gradca zopet stop. Takrat so zelo redki štopali. Manek je imel nek naslov od Dularjevih sorodnikov (Dularjeve Mojce) in sva jih obiskala. Bila sva kot dva potepuha, pa naju je gospa vseeno lepo in z veseljem sprejela in počastila s čajem. Povabila naju je na kosilo naslednji dan. Poslovila sva se in zavila v nek lokal, ki je bil resnično poln hrvaško govorečih ljudi, baje ustašev. Takoj so videli, da sva tujca in se zbrali okrog najine mize. Bilo je toliko vprašanj in pijače, da ni za povedat. Manek je speljal pogovor na cigarete in so se kregali kdo ima boljši tobak. Končno so se dogovorili, da je tobak boljši jugoslovanski, a papir avstrijski. Že v temi sva se poslovila in poiskala primeren prostor za kampiranje v ne prevelikem mestu.

Naslednji dan sva se uredila, kupila zemljevid, Phoebus špiritni gorilnik in fotoaparat. Samo gledala sva kako velika izbira fotoaparatov je bila. Nisva izbirala niti po znamki, niti ceni ali kvaliteti, ampak izbrala najcenejšega. Opoldne smo se dobili na dobrem kosilu pri Dularjevih. Gospa ni bila že več let v Sloveniji in jo je vse zanimalo, tudi poimensko. Rekla je, ko se vrnete čez Gorjance in zagledate Metliko, mi prosim pozdravite vse Belokranjce. Dala je vsakemu pet šilingov, zahvalil sem se in si mislil. Dobro se je začelo. Kot sem rekel, potovala sva v neznano in učitelj nemščine v OŠ g. Skubic bi rekel: "In Grune".

Z avtostopom sva nadaljevala z nekaj postanki do Dunaja. Iz avtoceste so naju spodili policaji, pa ni bilo problema, tudi po lokalnih cestah je šlo dobro, včasih samo po par kilometrov. Omejitev ni bilo nobenih, pa kljub temu sva prispela na Dunaj v center okrožja Otakring. Ob nekem kiosku sva se nahranila s hot dogom. Ogovoril nas je nek domačin in zapletli smo se v klepet, Odpeljal naju je v študentski dom v bližini, kjer sva dvakrat prenočila in si dobro ogledala tudi znamenitosti bleščečega mesta. Iz Dunaja sva štopala preko Moravske (Znojmo, Brno) proti Pragi.

Prehod meje zahteva svoje poglavje. To sva opravila peš, ker naju ni hotel nihče peljati, celo rekel je neki gospod, da naju bo na drugi strani počakal. Začne se na avstrijski strani z dvema rampama, kjer zahtevajo v pregled samo potni list. Potem sva peš prehodila še kakšen kilometer po neobljudenem terenu. Bil je samo en cca 3m širok pas sveže zorane zemlje vzdolž meje. Prišla sva do štirih ramp, kjer so naju pregledali, popisali (kam, zakaj in kako potujemo), prešteli denar in nas spustili naprej. Še vedno je bil brisan prostor brez žive duše. Ob cesti je bilo sadno drevje polno plodov in ne, da bi govorila, sva bila že na neki češnji. Še se nisva prav vsidrala med vejami, že sta bila dva graničarja z avtomati na gotovs. Ne vem od kje sta se vzela? Nič nista govorila, samo z avtomati sta kazala naj greva dol. Še na misel nama ni prišlo, da ju nebi ubogala. Kazala sta naj greva naprej, pa to sva tako ali tako nameravala. Še malo naprej je bila še ena rampa z napisom: Mejno področje.

V ČSSR je bilo štopanje luksus. Napisala sva transparent JUGOSLAVCI in ne da bi dvignila prst so ustavljali. V ČSSR so bili dobri in pogovorni ljudje. Takrat je bila ČSSR v Waršavskem paktu, niso pa bili okupirani od Rusov in cenili so Jugoslavijo. Ustavil nama je celo avtobus z izletniki, ki je imel še tri prosta sedeža in povabili so nas v družbo. Cel dan smo se družili, tudi v Pragi. Zahvalila sva se, izmenjali smo naslove in spomnim se ko mi je odgovoril eden od potnikov: "Dekujem ti za dopis i zdravim tebe i Katja" (Katjo je pravo ime Maneka). V Pragi sva se tudi zadržala dva dni. To je čudovito mesto: Hračani, Karlov most, Zlata ulica . . . To je trajno, zgodovinsko mesto in težko bi rekel, da ni lepše od Dunaja. Spala sva v šotoru kar sredi mesta, v nekem parku. Nisva pa pozabila obiskati gostilne Pri Fleku in poskusiti njihove knedličke ter zaliti s točenim pivom. Slik namenoma nisem priložil, saj na vsakem prospektu so boljši posnetki teh čudovitih objektov. Je pa v prilogi nekaj slik (v slabši kvaliteti) iz najinega doživljanja.

Obiskala sva še Mlada Boleslav (Škodino mesto). To je kompleks, ki se mi je zdel večji od Metlike in naju je neki šofer ponosno vozil okrog vsaj 1/2 ure. Tudi Plzen s svojo pivovarno nam ni ušel ob povratku domov. Pa še Češke Budjejovice in prehod skozi mejo, je bil nekoliko hitrejši kot vstop. Preko Linza, Welsa, Spitala in Beljaka sva se vrnila polna prijetnih doživetij v Slovenijo. Zadnji šofer, ki naju je pobral v Škofljici pri Ljubljani je bil najin prijatelj Stane Plut in naju dostavil na prag domače hiše. V prilogi je nekaj slik, ki jih ne boste našli v prospektih, so pa za naju lep spomin.