Mojca in Alen 300-krat

Bela krajina je je locirana na pravem mestu, saj nam je vse blizu. Dobra ura vožnje do morja, dobra ura vožnje do dveh prestolnic, mimo praga nam teče čista, topla in za kopanje primerna reka, na smučišče se lahko, z vso opremo na hrbtu, odpravimo skoraj peš.

V vseh letnih časih za gibanje, za vdihovanje svežega zraka, za sprostitev, za umiritev, za nabiranje kondicije in polnjenje z energijo, pa imamo najlepši hrib z urejeno kočo in prijazno oskrbnico, ki postreže najboljši domači čaj in naredi najboljše ajdove žgance. (Ajdovih žgancev drugje ne jem. )

Mirna gora, 1048 m.n.v.

Na Mirno goro se vsakodnevno in »vsakonočno« odpravljajo različne skupine in posamezniki.

Med posamezniki sta tudi Mojca in Alen, ki vestno beležita vsak obisk hribov in gora. Napolnila sta več planinskih dnevnikov, posebej pa beležita obisk domače Mirne gore. Tristkrat sta se oba podala v mir in tišino gozda, v moč hriba. In 300-krat je uspeh, ki ga je vredno podeliti z drugimi. Alen je tristotič v svoj dnevnik zapisal malo pred Mojco. Morda je razlog ta, da njun mir enkrat tedensko, z glasnim čvekanjem, smehom, in počasnostjo porušimo še štirje, ki smo se vrinili, onadva sta nas sprejela, poudarjam enkrat tedensko.

Alen in Mojca sta »sredarja«, »četrkarja«, pa tudi »sobotarja«, »petkarja«… Odločata se sproti. Mirno goro obiščeta trikrat, dvakrat, tudi do petkrat tedensko. Kot pravita sama, v vsakem vremenu.

Vsak obisk dokumentirata, vsakega pa ne objavita. Tako kot je rekel David Mcullough Jr., katerega citat je oskrbnica Jožica Š. pripela Mojčini objavi, ki jo je delila na FB strani Dom na Mirni gori:

»Osvoji goro, ne da bi postavil svojo zastavo, temveč, da bi sprejel izziv, užival zrak in opazoval razgled. Osvoji jo tako, da boš videl svet; ne tako, da svet vidi tebe.«

Alen in Mojca osvajata gore in hribe ravno na tak način.