Mirna gora na Gregorjevo

12. marec je 71. dan leta v gregorijanskem koledarju.

"Na Gregorjevo – otec, še veš? – se ptički ženili so,

za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so;

midva preko ceste sva slušala … »Čuješ živ-živ?«

To je »živio« – zdaj starešina je mladi napil.«

In ko razleteli se svatje iz meje so z vršičem,

povlekel si me za rokav in mi rekel, naj iščem.

Pa – s čudom še v srcu in strahoma – v mejo iskat sem šel:

in glej, tam pod grmom, pod gabrovim – majhnih potic,

in sladkega vinca, rožičev in fig, vseh slaščic.

»Pa ne bo jih nazaj več?« – »Ne, to so vse tebi pustili,

kar ti si jim trosil pozimi, so zdaj ti vrnili."

(Oton Župančič, Duma, odlomek)

Stari običaj na ta dan pravi, da so se dekleta nekoč na gregorjevo ozirala v nebo.

Po številnih zapisih iz različnih slovenskih krajev je znano, da naj bi na Gregorjevo moralo samsko dekle pogledati v nebo in počakati, da vidi leteti prvo ptico.

Ta naj bi ji povedala, če se bo to leto možila in kakšnega moža bo dobila.

A zapisovalci so bili zelo površni, nikjer niso pustili podatka, kakšen bo njen mož, če bo najprej opazila vrabca, kaj bi ji prinesla taščica, kdove zakaj bi si želela liščka ali škrjančka, morda celo grlico ali goloba.

Nihče ni pustil niti namiga, kaj bi pomenilo, če bi po nebu zaplahutala sraka ali zavreščal vran.

Tako lahko samo ugibamo, kakšne značilnosti so pripisovali pticam in jih preslikavali na bodoče može.

In ali si je dekle, ki ni uzrlo želenega ptiča, tisto leto sploh upalo pomisliti na poroko? Je čakalo na goloba, ki si ga je želelo, še leto ali dve?

(Vir:Delo)

Dekleta hitro na plano, pa glejmo v nebo.

In kaj pravijo pregovori o Gregorju?

Kmet dolgo njivo orje, klobuk postrani nosi, pa staro ženo kruha prosi.

Po Gregorju od vsakega vetra sneg kopni.

Če breskve pred Gregorjem cveto, trije eno pojedo.

Vsem godovnikom želimo vse najboljše.