Ljudje ob Kolpi: Radko Polič

Radko Polič, novinar, pisatelj

Rojen 23. novembra 1919 v Rožnem Dolu (pri Semiču), umrl 14. julija 1988 na Stražnem Vrhu (pri Črnomlju).

S šolanjem je pričel v rodnem Rožnem Dolu, nadaljeval v Novem mestu, maturo pa opravi na Ptuju. Šolanje nadaljuje v Beogradu, saj se odloči za vojaški poklic in obiskuje Vojno akademijo. Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije se vključi v NOB in velja za enega najpomembnejših organizatorjev odpora na Grosupeljskem koncu. V partizanih se prične tudi njegova novinarska pot saj je tudi urednik Slovenskega poročevalca in dopisnik Naše vojske. Po koncu vojne se z družino vrne v Beograd kjer opravlja pomembne funkcije v štabu Jugoslovanske armade. Dve leti (1950-51) je tudi vodja Jugoslovanske vojaške misije v Berlinu, ko med drugim uspešno preživi poskus atentata nanj in na vso družino (šofer jih pripelje pred ruske vojake pri Brandenburških vratih in pobegne, Polič prisebno sam prevzame vožnjo avtomobila in ruski vojaki, ki s strojnicami streljajo na blindiran avtomobil pri atentatu niso uspešni). Leta 1954 ko je zopet v Beogradu je nekega dne nenadoma razrešen z vseh funkcij in družina mora čez noč zapusti Beograd. Za nekaj časa se vrnejo v Črnomelj (kjer so že preživljali vojni čas) k sorodnikom, nato pa se preselijo v Ljubljano kjer Radko postane glavni urednik Radia Ljubljana, potem pomočnik republiškega sekretarja za kulturo in nato še ravnatelj Muzeja ljudske revolucije.

Napisal je več knjig, večino vezanih na čas NOB in velja podobno kot Lado Ambrožič – Novljan za pisca, ki ima trezen, objektiven pogled na čas vojne in revolucije ter ne pretirava s poveličevanjem in polepševanjem takratnih dogodkov.

Njegova dela:

• Čudežna pomlad, 1959 (1. del trilogije),
• Žita zorijo, 1960 (2. del),
• Sonce in ceste, 196, (tretji del),
• Ilova gora, 1961,
• Partizanovi obiski, 1964,
• Včeraj in jutri, 1965,
• Dobra reka, 1967,
• Belokranjski odred, 1675,
• Spoznanja, 1983.

Radko Polič je tudi oče treh uspešnih sinov: igralca Radka Poliča – Raca, vrhovnega sodnika Vasilija Poliča (tudi pisatelj) in znanstvenika Svetozarja Poliča (zaposlen na Institutu Jožefa Štefana).