Ljudje ob Kolpi: Janez Marentič

Janez Marentič, agronom, publicist, politik

Rojen 20. april 1910 v Clevelandu, ZDA, umrl 28. septembra 1942 v Ljubljani

»Gospoda in zima nič ne šenkata«, slovenski pregovor, ki ga je v svoji knjigi uporabil tudi Janez Marentič.

Belokranjec Janez Marentič se je rodil 20. aprila 1910 v Clevelandu kot sin izseljenskih staršev. Oče Janez je delal v železarni, mati Bara pa v veliki industrijski pralnici. Sicer pa oče Janez izhaja iz družine mlinarjev na Krasincu, njegov oče pa je prišel iz Fučkovcev kjer so nekoč Marentiči tudi imeli mlin (v Fučkovcih sta bila nekoč dva mlina: Šeginov in Marentičev). Oče je v Clevelandu zbolel za tuberkulozo in družina se je vrnila domov, kjer je kmalu umrl (leta 1914). Družino je poskušala preživljati mama Bara, ki se ji ni uresničila želja postati učiteljica, a je na otroke prenesla ljubezen do knjige. Kljub skromnim razmeram je v letih 1915-1916 v Ljubljani končala babiško šolo, da bi s tem poklicem preživljala družino a je zaradi težkega dela kmalu umrla. Janez je tako pri sedmih letih osirotel. Sestra Malka jih je imela pet. Od takrat je zanju skrbela teta Marička. Pozneje je Janez opisoval izseljensko problematiko Bele krajine: da je leta 1909 imela Bela krajina 26.000 prebivalcev, med leti 1880 in 1910 se jih je izselilo v Ameriko 12.000 (nekateri so se vrnili). Izseljevali so se predvsem mladi: tako je pri vojaškem naboru leta 1909 v črnomaljskem okraju (celotna Bela krajina) manjkalo kar 76% nabornikov ker so bili v Ameriki. Ob materinskem dnevu je Janez v šolski zvezek zapisal: »… Ameriške tovarne so mi vzele očeta in mater. Očeta nisem dosti poznal, za mater pa mi je zmeraj hudo, kadar se spomnim nanjo, saj sem z njo izgubil vse... «.

Takratni podzemeljski župnik Valerijan Učak (pozneje dekan v Metliki v kritičnih vojnih časih predstojnik križnikov v Ljubljani. Znan tudi po tem, da je rešil »rdečega kaplana« Žabkarja pred internacijo, po vojni pa je zaprt in mučen, umrl v zaporu na Studencu) je med bistrimi, a siromašnimi belokranjskimi fantiči izbiral tiste, ki naj bi šli pozneje na bogoslovni študij. Med njimi so bili tudi Janez Marentič, Jože Berkopec in Josip Kopinič. Odšli so v Ljubljano in imeli med šolanjem na gimnaziji brezplačno hrano in stanovanje pri križevniškem redu - v Križankah. Internat so pred koncem gimnazije vsi trije zapustili - domnevno zaradi opaženih krivic in neenakosti v internatu. Marentič je zapustil križnike že po tem ko se je eno leto šolal v Innsbrucku in se na gimnazijo vrnil v duhovniški kuti. Janezov odhod je sprožil dogodek (tako je pisal sam), ko mu križniki niso pomagali oditi na pogreb edine sestre, sam pa ni imel denarja za pot. Dr. Franc Derganc sošolec na gimnaziji in prijatelj v času študija v Zagrebu pa piše, da ga je od križnikov odvrnilo to, da je sorodnica, ki je bila pri križnikih služkinja zanosila in so jo ti napodili ter je pozneje pri samostojnem porodu umrla. Marentič in Berkopec sta pozneje študirala agronomijo v Zagrebu, kjer sta tudi diplomirala. Kopinič pa je izbral brezplačno vojaško-pomorsko šolo v Črni gori in postal podmorniški podčastnik (pozneje v Sovjetski zvezi je dosegel čin viceadmirala). Janez se je ta čas preživljal z instrukcijami. Med študijem je preučeval ne le kmetijsko snov, ampak tudi marksistično literaturo. Bil je organizator predvojnega levičarskega gibanja v Beli krajini ter kulturno-politični aktivist in publicist na območju Slovenije in Hrvaške. Leta 1932 je bil pobudnik ustanovitve partijske celice na Mlakah pri Podzemlju, ki je bila prva v Beli krajini.

Janez Marentič je bil tudi udeleženec ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije, ki je potekal 17. in 18. aprila 1937 na Čebinah (prvo noč v cerkvi, drugo na kmetiji). Bil je izvoljen tudi v kmetijsko komisijo CK KPS. Marentič je bil zelo studiozen, skromen in z velikim občutkom za pravičnost. Zaradi te odkritosti in poštenosti je imel tudi vedno težave. Ne le z oblastmi, pač pa tudi z nekaterimi vodilnimi komunisti. Kot pove Janezova hči ddr. Barica Marentič Požarnik, že sama slika ustanovnega kongresa na Čebinah simbolno prikazuje to situacijo: Marentič stoji na diametralno nasprotni stani kot Edvard Kardelj – saj sta tudi sicer bila precej različnih mnenj o prakticiranju socialistične ideje!

Druga zanimivost tega kongresa pa je bila, da je bil Marentič v tej družbi edini akademsko izobražen človek in tudi edini, ki je zastopal kmečki stan. Vsi ostali (tudi drugi Belokranjec, poznejši narodni heroj Jože Mihelčič) so poudarjali zgolj delavski proletariat. Zanimivo je, da je bil tudi zelo kritičen do opisovanja kmečke idile, ki to ni; pač pa le trd boj za preživetje. Tudi Prešerna je kritiziral, ker v pesmi O, Vrba pesnik lahkoverno poveličuje življenje slovenskega kmeta: »… Zvestó srce in delavno ročico; za doto, ki je nima milijonarka, bi bil dobil z izvoljeno devico; mi mirno plavala bi moja barka, pred ognjam dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed vároval - svet' Marka.«

Misel: »Naša politika mora omogočiti kmetu, da poceni kupi, a zato mora odstraniti posrednika med seboj in konzumentom«, je Marentič povzel po dr. Vladku Mačeku, najpomembnejšem hrvaškem politiku tistega časa (vodja Hrvatske seljačke stranke), kar komunistom ni bilo povšeči. Tudi današnji kmečki stan meni enako. Pisal je tudi o težkem položaju kmečkih deklet, ki so delale kot služkinje v Zagrebu, saj so morale biti velikokrat tudi priležnice. Večkrat je opisoval hudo finančno stisko, zadolženost kmetov in slabe pridelke na kmetijah v Beli krajini. V pismu iz Kostela naprimer piše: »Zjutraj žganci in mleko, opoldan žganci in solata, za večerjo žganci … vsi smo že kakor goske od te solate…«

Začetek druge svetovne vojne je Marentiča doletel v Beogradu ko je bil odpuščen iz zapora Glavnjača (zaprt zaradi organizacije štrajka državnih uslužbencev), kjer je bil priča nemškemu bombardiranju. Prostovoljno se je javil v vojsko in brez boja doživel kapitulacijo na Kordunu. Že od otroštva je bolehal za tuberkulozo. Kljub bolezni in stalnemu preganjanju je bil eden glavnih organizatorjev OF v Beli krajini, organiziral pa je tudi agronomsko sekcijo pri OF. Nato je moral v bolnišnico, kjer ga je ves čas močno nadzorovala okupatorska policija, a je tudi tam tovarišem prebiral Boljševika in Poročevalca. Neozdravljivo bolan je bil odpuščen iz bolnišnice in je 28. septembra 1942 umrl v Ljubljani, star 32 let, z le nekaj meseci delovne dobe, saj kljub pomanjkanju tovrstnega kadra službe zaradi svojega prepričanja ni dobil.

Poleg tega, da je pisal članke v številna legalna in ilegalna glasila, je skupaj s tastom dr. Jankom Šlebingerjem (dolgoletni ravnatelj NUK-a) napisal Bibliografijo slovenske kmetijske literature. Marentičevo najpomembnejše znanstveno delo pa je študija Slovenska vas pod kapitalističnim jarmom, ki je izšla v knjižni obliki leta 1957 (napisana leta 1937), šele 15 let po njegovi smrti. Tudi ta izdaja njegovega dela (urednik inž. Ivan Levstik) je kljub delni zastarelosti čudež, saj so v socialistični državi tegobe kmetov, ki jih Marentič opisuje v 30-ih letih še vedno podobne; nova oblast pa priznava le družbeno kmetijstvo, v zasebnem vidi razrednega sovražnika.

Ob 40-letnici njegove smrti je pri Kmečkem glasu izšla knjiga Spomini na Janeza Marentiča, za katero je prispevke zbrala njegova žena Vera Marentič-Novak. Popolnoma je bil predan socialistični ideji, a kritičen do samovoljnih komunističnih veljakov, zato ga je tudi režim po vojni poskušal zamolčati in šele v 60-ih letih je bil predstavljen javnosti. Dr. Franci Derganc ml. je v svoji knjigi Okrvavljena roža opisal Marentiča od gimnazijskih let do smrti v samih superlativih – kako pošten, pameten in dober je bil.

Poleg spomenikov v Podzemlju in Črnomlju obeležuje Marentičevo delo tudi spominska plošča na Biotehniški fakulteti – oddelku za agronomijo, nekoč pa je njegovo ime nosila tudi OŠ v Podzemlju. Ulica ob Poti spominov in tovarištva v Ljubljani se imenuje Marentičeva ulica, prav tako ima svoji ulici v Črnomlju in Metliki.