Ljudje ob Kolpi: Jakob Turk

Jakob Turk, kemik, agrokemik, kmetijski strokovnjak. Rojen 2. julija 1872 v Novem Kotu (pri Osilnici), umrl 19. oktobra 1935 v Ljubljani.

Osnovno šolo je obiskoval v sosednji Dragi in Kočevju, višjo realko pa v Ljubljani. Po maturi 1893 se odpravi na Dunaj kjer na Tehniški visoki šoli študira kemijo in 1899 leta diplomira kot prvi slovenski inženir tehnične kemije. Prvo redno zaposlitev dobi leta 1900 v tovarni sode Larrisch–Mönnich na Češkem (Petrovice u Karvine). Leta 1903 se vrne v Slovenijo in se zaposli kot asistent na ljubljanskem Kmetijsko-kemijskem preskuševališču za Kranjsko. Ta se 1922 leta preimenuje v Kmetijsko poskusno in kontrolno postajo, danes pa je to Kmetijski institut Slovenije. Leta 1911 postane direktor te raziskovalne in izobraževalne organizacije in jo vodi do leta 1935.

V raziskovalnem delu se je ukvarjal s postopki pridobivanja enostavnih in kompleksnih gnojil, izvajal gnojilne poskuse, sestavljal hranilne mešanice, izvajal analize zemlje, pridelkov in živil. Veliko si je prizadeval za vključitev barja v kmetijsko pridelavo. Verjetno je prvi, ki je sistematično raziskoval vzroke onesnaženosti reke Save.

Veliko truda je vložil v organizacijo pridelave sladkorne pese in vzpostavitev sladkorne industrije v Sloveniji ter industrije pridelave krompirjevega škroba ter proizvodnje žveplene kisline in superfosfatov. Razmere v gospodarski krizi med obema vojnama niso bile naklonjene njegovim načrtom, čeprav so bili projekti vitalnega pomena za razvoj Slovenskega kmetijstva in industrije.

Deloval je v različnih društvih, bil podpredsednik Društva inženirjev in tehnikov, blagajnik Društva za raziskovanje jam, tajnik in član različnih strokovnih komisij Društva za pospeševanje obdelovanja ljubljanskega barja…

Pri svojem strokovnem delu je naredil več inovacij in ima registriran vsaj en patent. Bil je eden pobudnikov ustanovitve univerze v Ljubljani in je ob rednem delu na poskusni postaji tudi predaval anorgansko kemijo na univerzi.

Je avtor velikega števila strokovnih člankov v slovenskem jeziku, objavljal pa je tudi v tujini. Veliko pomembnih objav v tujih jezikih je prevedel in priredil za domačo rabo. Napisal je tudi knjige: Travništvo I in Travništvo II, Pašništvo, O rastlinski, ljudski in živalski prehrani (izdana že po njegovi smrti).

Pomemben je tudi njegov prispevek k oblikovanju slovenske terminologije za področje kemije in kemijske tehnologije.

Za svoje delo je prejel več priznanj med njimi je bil odlikovan z Redom sv. Save.